Timur Lenk

Timur
Temür
Tamerlan.jpg  *
emir
Obdobje vladanja9. april 1370 – 14. februar 1405
Kronanje9. april 1370, Balh[1]
PredhodnikEmir Husein
NaslednikHalil Sultan
Zakonec
  • Saraj Mulk Kanum
  • Člpan Mulk Aga
  • Aljaz Turkan Aga
  • Tukal Kanum
  • Dil Šad Aga
  • Tuman Aga
  • in druge
Potomci
HišaBarlaški Timuridi
OčeEmir Tarakaj
MatiTekina Hatun
Rojstvo9. april 1336 [1]
Šahrisabz  *
Smrt19. februar 1405 (star 68 let)
Otrar, Farab pri Šimkentu, Sir Darja (zdaj v Kazahstanu)  *
PokopGur-e-Emir, Samarkand
Veraislam

Timur (perzijsko تیمور‎‎, Timūr, čagatajsko Temür, uzbeško Temur), zgodovinsko znan kot Tamerlan (perzijsko تيمور لنگ‎‎, Timūr(-e) Lang, kar pomeni Železni Hromec ali Železni Šepavec), znan tudi kot Temur, Tajmur, Timurlenk, Timur i Leng, Tamburlajn ali Tajmur-e-Lang, je bil turško-mongolski osvajalec in ustanovitelj Timuridskega cesarstva v Perziji in Centralni Aziji[2] Bil je prvi vladar iz Timuridske dinastije, * 9. april 1336, Keš, zdaj Šahrisabz, Uzbekistan, † 18. februar 1405, Čimkent, zdaj Kazahstan.

Ime Timur v staroturškem jeziku pomeni železo (uzbeško Temir, turško Demir). Imeni Timur in Demir sta v Turčiji še vedno zelo priljubljeni.

Rojen je bil v nomadski Barlaški konfederaciji v Transoksaniji in leta 1370 zavladal zahodnemu Čagatajskemu kanatu. Iz kanata se je odpravljal na vojne pohode proti zahodu, jugu, Centralni Aziji, Kavkazu in južni Rusiji in po porazu mamelukov iz Egipta in Sirije, Osmanskega cesarstva in propadajočega Delhijskega sultanata postal najmočnejši vladar muslimanskega sveta.[3] Na osvojenih ozemljih je ustanovil Timuridski cesarstvo, ki je kmalu po njegovi smrti razpadlo.

Timurja se šteje za zadnjega velikega nomadskega osvajalca evrazijskih step, njegovo cesarstvo pa za osnovo za vzpon bolj strukturiranih in trajnih cesarstev v 16. in 17. stoletju: Osmanskega, Safavidskega in Mogulskega.[4][5] Britanski zgodovinar John Joseph Saunders trdi, da je bil iraniziran in ne stepski nomad.[6]

Timur je razmišljal o obnovi Džingiskanovega Mongolskega imperija. V svojih uradnih dopisih se je celo življenje prikazoval kot restavrator pravic Džingisidov. Svoje vojne pohode proti Perzijcem, Mamelukom in Osmanskem cesarstvu je prikazoval kot restavracijo mongolske oblasti na ozemljih, ki so si jih prilastili različni uzurpatorji.[7]

Za legitimiranje svojih osvojitev se je skliceval na islamske simbole in jezik. Samega sebe je imenoval Meč islama in podpiral šolske in verske ustanove. V islam je spreobrnil skoraj vse bordžiginske voditelje. Timur, ki ni bil Džingisid, je poskušal zgraditi dvojno legitimnost kot zaščitnik in restavrator Mongolskega cesarstva.[8] Timur je pri Smirni prepričljivo porazil tudi viteze hospitalce in se začel po zmagi naslavljati z gazi - zmagovalec.[9] Do konca svoje vladavine je dobil popolno oblast nad vsemi ostanki Čagatajskega kanata, Ilkanata in Zlate horde in celo poskušal obnoviti dinastijo Juan na Kitajskem.

Timurjeve vojske so bile multietnične in so sejale strah po vsej Aziji, Afriki in Evropi.[9] Znanstveniki ocenjujejo, da so njegove vojaške operacije povzročile smrt 17 milijonov ljudi, kar je znašalo približno 5% svetovnega prebivalstva.[10][11]

Bil je stari oče slavnega timuridskega sultana, astronoma in matematika Ulug Bega, ki je vladal v Centralni Aziji v letih 1411-1449, in prapraded ustanovitelja Mogulskega imperija Baburja, ki je vladal od leta 1526 do 1557.[12][13] Bil je slaven pokrovitelj umetnosti in arhitekture in je imel stike z muslimanskimi intelektualci, med njimi z Ibn Haldunom in Hafizijem Abrujem.[14]

Mladost

Emir Timur na vrtovih v Samarkandu

Rojen je bil v Kešu pri sedanjem Šahrisabzu v Uzbekistanu, kakšnih 80 km južno od Samarkanda, ki je takrat spadal v Čagatajski kanat.[15] Oče Tarakaj je bil plemič iz poturčene[16][17][18] mongolske[19][20] nomadske konfederacije Barlas.[15]

Timur se je imel za Džingiskanovega dediča,[21] čeprav ni bil Bordžigid ali Džingiskanov potomec,[22] in se je celo življenje skliceval na zapuščino Džingiskanovih osvajanj.[23]

Kasnejše zgodovine Timuridske dinastije trdijo, da je bil rojen 8. aprila 1336, večina virov iz njegovega obdobja pa trdi, da je bil rojen v poznih 1320. letih. Zgodovinarka Beatrice Forbes Manz domneva, da je bilo leto 1336 izbrano zaradi nasledstva Abu Said Bahadur Kana, zadnjega vladarja Ilkanata, ki je tisto leto umrl.[24]

Ko je imel devet let, so njega, mater in brate ujeli mongolski napadalci in jih odpeljali v Samarkand. V mladosti je z majhno skupino pajdašev ropal popotnike in jim jemal predvsem drobnico, konje in živino.[25] Okrog leta 1363 naj bi ga med poskusom kraje ovce v desno nogo in desno roko zadeli dve puščici. Izgubil je dva prsta in postal trajni invalid. Nekateri so prepričani, da je postal invalid času, ko se je kot najemnik v službi sistanskega kana vojskoval v Horasanu v sedanjem Afganistanu. Zaradi invalidnosti je dobil vzdevek Hromec.[26]

Timur je bil musliman.[21] Pripadal je nakšbandski sufistični šoli, ki je bila v Transoksaniji zelo vplivna.[27] Njegov glavni uradni verski svetovalec je bil kljub temu hanefitski pravni učenjak Abdul Džabar Hvarazmi.


Imperij Timurja Lenka

Širjenje imperija

Leta 1380 se je začel pohod na jugu Khorasana, v srednjo in zahodno Perzijo in Irak, kjer so bile odpravljene lokalne dinastije kot Kartida, Sarbadara, Jalayirida Muzaffarida. Leta 1394 Timur že nadzorujejo območje, ki se razteza po delih današnjega Iraka (vključno z Bagdadom), Irana (nekdanja Perzija), Azerbajdžana, Uzbekistana, Armenije in Gruzije. Okoli leta 1389 je na vzhodu preostanek njegovih čet dosegel Tchaghatai Moghulistan, območje ob mongolski meji. V letih 1391 in 1395 je Timur izbojeval odločilno zmago nad Mongoli, katerih imperij je nato razpadel. Leta 1398 je osvojil Delhi, 1401 Damask in Bagdad. Poraz Otomanov 1402 je zagotovil preživetje preostanka Bizantinskega cesarstva za nadaljnjih 50 let. Zadnji problem, ki ga je poskušal odpraviti je bilo kitajsko cesarstvo dinastije Ming, ki ni plačevalo davščin. 1405 se je zato sredi zime odpravil na pohod na Kitajskem, vendar je na poti umrl v bližini današnjega Shymkenta v Kazahstanu.

Prostrano cesarstvo so si njegovi nasledniki razdelili med seboj. Najpomembnejši med njimi, njegov potomec Babur je osnoval Mogulsko cesarstvo v Indiji v 16. stoletju. Njegov imperij kmalu razpadel zaradi dednih sporov.

Sklici

  1. 1,0 1,1 Muntakhab-ul-Lubab, Khafi Khan Nizam-ul-Mulk, Vol I, str. 49. Lahore, 1985.
  2. Josef W. Meri (2005). Medieval Islamic Civilization. Routledge. str. 812.
  3. Counterview: Taimur's actions were uniquely horrific in Indian history.
  4. Darwin, John (2008). After Tamerlane: the rise and fall of global empires, 1400-2000. Bloomsbury Press. str. 29, 92. ISBN 9781596917606.
  5. Manz, Beatrice Forbes (1989). The rise and rule of Tamerlane. Cambridge University Press. str. 1.
  6. J. J. Saunders (1. marec 2001). The History of the Mongol Conquests. University of Pennsylvania Press. str. 173–. ISBN 0-8122-1766-7.
  7. Forbes Manz, Beatrice (april 1998). Temür and the Problem of a Conqueror's Legacy. Journal of the Royal Asiatic Society. Third. 8 (1): 25. JSTOR 25183464.
  8. Biran, Michal (oktober 2002). The Chaghadaids and Islam: The Conversion of Tarmashirin Khan (1331-34). Journal of the American Oriental Society. 122 (4): 742–752. doi:10.2307/3217613.
  9. 9,0 9,1 Marozzi, Justin (2004). Tamerlane: Sword of Islam, conqueror of the world. HarperCollins. str. 91.
  10. The Rehabilitation Of Tamerlane. Chicago Tribune. 17. januar 1999.
  11. Saunders (1. marec 2001), str. 174.
  12. Timur. Encyclopædia Britannica, Online Academic Edition. 2007.
  13. Beatrice F. Manz (2000). Tīmūr Lang. Encyclopaedia of Islam. 10 (2. izdaja). Brill. Pridobljeno 24. aprila 2014.
  14. Marozzi (2004), str. 341-342.
  15. 15,0 15,1 Tamerlane. AsianHistory. Pridobljeno 1. novembra 2013.
  16. Carter V. Findley. The Turks in World History. Oxford University Press, 2005, Oxford University Press, 2005, ISBN 978-0-19-517726-8, str. 101.
  17. G.R. Garthwaite. The Persians. Malden, ISBN 978-1-55786-860-2.
  18. M.S. Asimov. C.E. Bosworth. History of Civilizations of Central Asia. UNESCO Regional Office, 1998, ISBN 92-3-103467-7, str. 320.
  19. Central Asia, history of Timur. Encyclopædia Britannica, Online Edition, 2007.
  20. Islamic world. Encyclopædia Britannica, Online Edition, 2007.
  21. 21,0 21,1 Gérard Chaliand. Nomadic Empires: From Mongolia to the Danube. Transaction Publishers, 2004. str. 75. ISBN 0-7658-0204-X.
  22. Justin Marozzi (2006). Tamerlane: Sword of Islam, Conqueror of the World. Da Capo Press. str. 342. ISBN 978-0-306-81465-5.
  23. Richard C. Martin. Encyclopedia of Islam and the Muslim World A-L. Macmillan Reference USA, 2004, str. 134. ISBN 978-0-02-865604-5.
  24. Manz, Beatrice Forbes (1988). Tamerlane and the symbolism of sovereignty. Iranian Studies 21 (1-2): 105–122. doi:10.1080/00210868808701711. JSTOR 4310596.
  25. Manz (1988), str. 116.
  26. Marozzi (2004), str. 31.
  27. Beatrice Forbes Manz (25. marec 1999). The Rise and Rule of Tamerlane. Cambridge University Press. str. 17–. ISBN 978-0-521-63384-0.

Glej tudi


Predhodnik:
Mohamed
Perzijski kralj

1370-1405
Naslednik:
Šahruh