Tazio Nuvolari

Tazio Nuvolari na dirki Mille Miglia 1930

Tazio Nuvolari, italijanski dirkač, * 16. november 1892, Castel d'Ario, Italija, † 11. avgust 1953, Mantova, Italija.

Dirkati je začel leta 1920 v starosti sedemindvajsetih let in je do leta 1930 nastopal tako na motociklističnih kot tudi avtomobilističnih dirkah. Leta 1925 je osvojil naslov Evropskega motociklističnega prvaka v razredu do 350 cm³. Od sezone 1931 pa se je odločil popolnoma posvetiti avtomobilističnemu dirkanju za Alfo Romeo. Že v naslednji sezoni 1932 je z dvema zmagama in enim drugim mestom na treh prvenstvenih dirkah prepričljivo osvojil naslov Evropskega avtomobilističnega prvaka. Ob tem je zmagal še na štirih neprvenstvenih dirkah, tudi Targa Florio in Velika nagrada Monaka

Po umiku Alfe Romeo iz dirkanja, se je Nuvolari pridružil Ferrariju, ki je dirkal s kupljenimi dirkalniki Alfe Romeo. Že med sezono 1933 je zaradi slabega dirkalnika prestopil v Maserati, ki pa se je ob koncu sezone 1934 umaknil iz dirkanja, in Nuvolari se je vrnil v Ferrari. Moštvo ga sicer ni želelo sprejeti, toda na pritisk Mussolinija, takratnega predsednika vlade, so ga morali.

Njegov odnos s Ferrarijem se je še poslabšal v sezoni 1937 in na dirki za Veliko nagrado Švice je dirkal za Auto Union kot preizkus pred prestopom v naslednji sezoni 1938. Tam je ostal do izbruha druge svetovne vojne in prekinitve dirkanja v Evropi. Po koncu vojne se je šibkega zdravja in star 54 let vrnil na dirke. Na svoji zadnji dirki Salita al Monte Pellegrino leta 1950 je končal prvi v svojem razredu, skupno pa peti. Leta 1953 je umrl zaradi kapi.

Zgodnje in zasebno življenje

Slika:BorzacchiniCampariNuvolari.jpg
Borzacchini (levo), Campari (v sredini) in Nuvolari (desno)

Tazio Nuvolari se je rodil 16. novembra 1892 v italijanskem mestecu Castel d'Ario v okolici Mantove Arturu Nuvolariju in njegovi ženi Elisi Zorzi[1]. Družina je bila močno povezana z dirkanjem, saj sta bila Arturo in njegov brat Giuseppe oba motociklistična dirkača, Giuseppe je bil večkratni zmagovalec Italijanskega prvenstva in ga je mladi Tazio še posebej občudoval[1].

Nuvolari se je poročil s Carolino Perino, s katero sta imela dva otroka, Giorgia rojenega 4. septembra 1918, ki je umrl leta 1937 v starosti 19-ih let za miokarditisom[2], in Alberta, ki je umrl leta 1946 starosti 18-ih za nefritisom[3].

Kariera

Motociklistične dirke

Nuvolari je pridobil licenco za motociklistične dirke leta 1915 v starosti 23-ih let[1]. Toda zaradi izbruha prve svetovne vojne, kjer je služil kot voznik[1], je svojo prvo dirko odpeljal na dirkališču Circuito Internazionale Motoristico v Cremoni leta 1920[1]. Ob tem je občasno nastopal tudi na avtomobilističnih dirkah, leta 1921 je zmagal na manjši vzdržljivostni dirki[1].

V sezoni 1925 je Nuvolari osvojil naslov Evropskega motociklističnega prvaka v razredu do 350 cm³ z zmago na dirki za Veliko nagrado Evrope, ki je takrat veljala za najpomembnejšo dirko sezone in je zmagovalcu prinašala naziv Evropski prvak[4]. Nuvolari je tudi štirikrat zapored zmagal na dirki Nations Grand Prix, med letoma 1925 in 1928[5], in petkrat zapored na dirki Lario Circuit, med letoma 1925 in 1929, vse v razredu do 350 cm³ in na motociklu Bianchi[6].

V sezoni 1925 je Alfa Romeo povabila Nuvolarija na preizkus njihovega dirkalnika, kjer je zaradi okvare menjalnika raztreščil dirkalnik[7], pri čemer si je poškodoval hrbet[8]. Kljub poškodbam je na dirkališču Monza šest dni kasneje nastopil na dirki Nations Grand Prix, medicinsko osebje pa je pred štartom prepričal, da ga obvežejo na tak način, da bo lahko le sedel na motorju[8].

Prehod na štiri kolesa

1931-1932: Alfa Corse

Nuvolari (peti z lefe), z dirkači Alfe Romeo in Enzom Ferrarijem
1931

Proti koncu leta 1930 se je Nuvolari odločil za prekinitev nastopanja na motociklističnih dirkah, da bi se lahko popolnoma osredotočil na začetek sezone 1931 z Alfo Romeo[7]. Nova pravila so narekovala, da so morale dirke za Veliko nagrado trajati vsaj po deset ur[9]. Na žrebanju štartnih položajev pred dirki za Veliko nagrado Italije je izžrebal številko devet. Ob začetku si je dirkalnik Alfa Romeo delil z Baconinom Borzacchinijem, po odstopu v 33. krogu pa je prevzel dirkalnik Giuseppeja Camparija in skupaj sta dosegla zmago[10], toda Nuvolari zanjo ni dobil prvenstvenih točk. Po drugem mestu na dirki za Veliko nagrado Belgije, je edino preostalo prvenstveno dirko za Veliko nagrado Belgije končal le na enajstem mesu. Ob tem je zmagal še na neprvenstvenih dirkah Targa Florio in Coppa Ciano.

1932

V sezoni 1932 so pravilo o trajanju dirke spremenili na med pet in deset ur[9]. To je bila edina sezona v kateri je imel Nuvolari najhitrejši dirkalnik, Alfo Romeo P3[8]. Kot posledica tega je na treh prvenstvenih dirkah dosegel dve zmagi na dirkah za Veliko nagrado Italije in Veliko nagrado Francije ter drugo mesto na dirki za Veliko nagrado Nemčije. S tem je osvojil naslov Evropskega avtomobilističnega prvaka s prednostjo štirih točk pred Borzacchinijem. Ob tem je zmagal še na štirih neprvenstvenih dirkah, Targa Florio, Velika nagrada Monaka, Coppa Ciano in Coppa Acerbo.

1933-1937: Scuderia Ferrari in Maserati

»Tazio Nuvolari ni bil le dirkač. Za Italijo je postal idol, polbog, legenda, poosebljal je vse to, kar so si mladi Italijani želeli postati; človek, ki je naredil nemogoče, in to ne enkrat, ampak stalno, David, ki je neprestano klal Goljate v tem veličastnem dirkaškem športu. Bil je Il Maestro.«

Cyril Posthumus[11].
1933

Sezona 1933 je bila prva sezona dvoletne prekinitve Evropskega prvenstva in je tudi sezona, v kateri se je Alfa Romeo uradno umaknila iz motošporta. Še vedno pa je z njihovimi dirkalniki dirkalo privatno moštvo Enza Ferrarija, ki pa niso dobili uspešnega dirkalnika P3, ampak so morali uporabljati njegovega predhodnika Monzo[12]. Z močno izboljšanim dirkalnikom je bil njihov največji tekmec Maserati.

Nuvolari naj bi bil vpleten v goljufijo s stavami na dirki za Veliko nagrado Tripolija. Ob njem naj bi še Achille Varzi in Baconin Borzacchini dogovorili za rezultat dirke, da bi pridobili velik zaslužek iz Libijske državne loterije. Pred dirko je bilo kupljenih 30 stavnih lističev, eden za vsakega nastopajočega na dirki, lastnih teh stavnih lističev pa naj bi dobil sedem in pol milijona lir[13]. Toda to zgodbo naj bi si po pričevanju nekaterih izmislil Alfred Neubauer, šef moštva Mercedes-Benz, ki je bil znan pripovedovalec takšnih zgodb in jih je znal še dodatno začiniti[14]. Nekateri podatki iz Neubauerjeve različice zgodbe niso podprti z dokazi, ki kažejo le na to, da so Nuvolari, Varzi in Borzacchini dogovorili, da bodo stavili na svojo zmago, niso pa prirejali rezultata dirke[14].

Alfa Romeo je za dirko 24 ur Le Mansa odločil, da bosta skupaj dirkala Nuvolari in Raymond Sommer[15]. Sommer se je strinjal, da bo odpeljal večino dirke, ker je veliko bolje poznal dirkališče[15]. Toda Nuvolari je ugovarjal, češ da je on eden najboljših dirkačev in da ima Le Mans enostavno dirkališče, ki mu ne bi povzročalo težav, zato se je tudi Sommer strinjal, da bosta dirkala vsak po pol dirke[15]. Sommer in Nuvolari sta imela že dva kroga prednosti, ko se je v rezervoarju za gorivo pojavila luknja, ki so jo ob postankih v boksih zamašili z žvečilnim gumijem[15]. Potrebnih je bilo še več postankov, ker je večkrat ponovno začelo puščati[15], Nuvolari pa je v zadnjem delu dirke kar devetkrat popravil rekord dirkališča in jima prinesel zmago s prednostjo le 336 metrov[15].

1934

»Naj vsi tisti, ki so govorili, da je bila to prvovrstna neumnost, pošteno priznajo, da je bil to eden najlepših prikazov hrabrosti v zgodovini. Zaradi takšnih mož se zmaguje«!

Earl Howe o Nuvolarijevi vožnji na dirki Avusrennen 1934, ki jo je odpeljal z eno nogo v mavcu[8].

V začetku sezone 1934 je Nuvolari nastopal s privatnim Bugattijem, s katerim se je na dirki za Veliko nagrado Monaka prebil že do tretjega mesta, nato pa je zaradi težav z zavorami končal dirko kot peti, dva kroga za zmagovalcem, Guyom Mollom[16]. Na dirki Alessandria Circuit je Nuvolari odstopil zaradi trčenja, ki je bil posledica umikanju dirkalniku Carla Feliceja Trossija, ki je stal na stezi[17]. Utrpel je zlom noge, toda zaradi dolgočasja v bolnišnici se je odločil za nastop na dirki Avusrennen le štiri tedne po nesreči[8]. Njegov Maserati je bil posebej prirejen, da je lahko vse tri pedala pritiskal z levo nogo, saj je imel desno še vedno v mavcu[16], s težavami zaradi krčev je končal na petem mestu[8].

Do dirke za Veliko nagrado Penya Rhina je bil že brez mavca, toda noga ga je ob daljšem dirkanju še vedno bolela, odstopil pa je zaradi tehnične okvare[18]. Na dirki za Veliko nagrado Italije je nastopil z novim modelom Maserati 6C-34. Dirkalnik se ni obnesel, saj je bil Nuvolari le peti z več kot tremi krogi zaostanka za zmagovalcema, Rudolfom Caracciolo in Luigijem Fagiolijem v Mercedes-Benzu[19]. Dosegel pa je z njim dve zmagi na manjših dirkah za Veliko nagrado Monane in Veliko nagrado Naplesa.

1935
Nuvolari na dirki za Veliko nagrado Nemčije 1935, svoji najboljši dirki

V sezoni 1935 se je spogledoval s prestopom v Auto Union[20], ki mu je primanjkovalo dobrih dirkačev. Toda zaradi nasprotovanja Achilla Varzija, ki si v moštvu ni želel Nuvolarija, do prostopa ni prišlo[20]. Nato ga je zavrnil tudi Enzo Ferrari, ker je Nuvolari prej zapustil Ferrari, toda ob posredovanju predsednika vlade Mussolinija je Ferrari popustil[20]. V sezoni je nato dosegel kar osem zmag. Ob zmagi na prvenstveni dirki za Veliko nagrado Nemčije, še na dirkah Grand Prix de Pau, Bergamo Circuit, Biella Circuit, Velika nagrada Torina, Coppa Ciano, Velika nagrada Nice in Velika nagrada Monane, kjer je ubranil lanskoletno zmago. Posebej pomembna je bila zmaga na dirki za Veliko nagrado Nemčije, kjer je 300,000 gledalcev s Hitlerjem na čelu pričakovalo zmago nemškega dirkača v nemškem dirkalniku, končalo pa se je z edino zmago nenemškega dirkača v nenemškem dirkalniku na prvenstvenih dirkah v tej sezoni.

1936

V sezoni 1936 so na dirkaški sceni dominirali dirkači nemških moštev Auto Union in Mercedes-Benz. Nuvolari je dosegel le eno uvrstitev na stopniče na prvenstveni dirki za Veliko nagrado Italije, kjer je bil drugi, skupaj s četrtim mestom na dirki za Veliko nagrado Monaka pa je zasedel tretje mesto v dirkaškem prvenstvu. Vseeno pa mu je uspelo zmagati na šestih neprvenstvenih dirkah za Veliko nagrado Penya Rhina, Veliko nagrado Madžarske, Velika nagrada Milana, dirki Coppa Ciano skupaj s Carlom Mario Pintacudo, Veliko nagrado Modene in ameriški dirki Vanderbilt Cup. Posebej odmevna je bila zmaga na dirki za Veliko nagrado Madžarske, kjer je pred 100.000 gledalci premagal šest najboljih dirkačev obeh nemških moštev, dirka pa velja za eno njegovih najboljših zmag v dolgi karieri.

1937

Na začetku sezone 1937 je Alfa Romeo ponovno prevzela dirkaško moštvo Ferrarija[21]. Nuvolari je zaradi slabe vzdržljivosti dirkalnikom Alfe Romeo postajal vedno bolj frustriran[21].

Na dirki Coppa Acerbo se je nov dirkalnik Alfa Romeo 12C-37 izkazal za prepočasnega in nevzdržljivega. Zaradi tega je Nuvolari na polovici dirke dirkalnik predal mlademu Giuseppeju Farini. Na dirki za Veliko nagrado Švice je kot dogovor za eno dirko dirkal z dirkalnikom Auto Union, Alfa Romeo pa se je za preostanek sezone umaknil z dirk[22].

1938-1939: Auto Union

1938

Čeprav je Nuvolari začel sezono 1938 kot dirkač Alfe Romeo, je bil preluknjan rezervoar za gorivo na dirki Grand Prix de Pau dovolj, da je zapustil moštvo, napovedal upokojitev in odšel na počitnice v Ameriko. Auto Union, ki je moral nastopati z neizkušenimi dirkači je po dirki za Veliko nagrado Tripolija objavil, da se jim bo pridružil Nuvolari, ki se je svež po dopustu dogovoril z nemškim moštvom[23]. Nuvolari je nato zmagal na zadnji prvenstveni dirki sezone za Veliko nagrado Italije ter neprvenstveni dirki za Veliko nagrado Doningtona.

1939

V sezoni 1939 je odstopil kar na treh od štirih prvenstvenih dirkah, na zadnji dirki za Veliko nagrado Švice pa je bil le peti. Je pa zmagal na zadnji dirki, preden je druga svetovna vojna prekinila dirkanje v Evropi, dirki za Veliko nagrado Beograda pred kar 100.000 gledalci.

Dirkanje po vojni

V sezoni 1946 je na dirki za Veliko nagrado Milana dirkal le z eno roko, z drugo pa je pred usti držal okrvavljen robec[7]. V tej sezoni pa je dosegel še zadnjo pomembnejšo zmago na dirki za Veliko nagrado Albija. Svojo zadnjo dirko Palermo-Montepellegrino je odpeljal leta 1950, na njej pa je zmagal v svojem razredu, skupno pa je bil peti[2].

Smrt in zapuščina

Nuvolari se ni nikoli uradno upokojil, toda v zadnjih letih se je njegovo zdravje močno poslabšalo, postal pa je tudi osamljen[2]. Leta 1952 ga je prizadela kap, zaradi česar je imel levo polovico telesa paralizirano, leta 1953 pa je umrl v postelji zaradi ponovne kapi[24]. Njegovega pogreba se je udeležilo praktično celotno prebivalstvo mesta Mantova[11], saj naj bi bilo na pogrebu kar med 24 in 55 tisoč ljudi[11]. Pogrebna procesija je bila dolga kilometer in pol, krsto pa so na vozičku porivali tudi Alberto Ascari, Luigi Villoresi in Juan Manuel Fangio[24].

Po Nuvolariu sta poimenovana dva avtomobila, Alfa Romeo Nuvola[25]. in Audi Nuvolari Quattro[26].

Pomembnejše zmage

Leto Dirka Dirkalnik Poročilo
1924 Savio Circuit Chiribiri Monza (1.5 litre) Poročilo
Polesine Circuit Chiribiri Monza (1.5 litre) Poročilo
Tigullio Circuit Bianchi 20 (2 litre) Poročilo
1927 Velika nagrada Rima Bugatti T35c Poročilo
Velika nagrada Garde Bugatti T35c Poročilo
1928 Velika nagrada Tripolija Bugatti T35c Poročilo
Pozzo Circuit Bugatti T35c Poročilo
Alessandria Circuit Bugatti T35c Poročilo
1931 Targa Florio Alfa Romeo 8C 2300 Monza Poročilo
Coppa Ciano Alfa Romeo 8C 2300 Monza Poročilo
1932 Velika nagrada Monaka Alfa Romeo 8C 2300 Monza Poročilo
Targa Florio Alfa Romeo 8C 2300 Monza Poročilo
Velika nagrada Italije Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
Velika nagrada Francije Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
Coppa Ciano Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
Coppa Acerbo Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
1933 Velika nagrada Tunisa Alfa Romeo 8C 2600 Monza Poročilo
Alessandria Circuit Alfa Romeo 8C 2600 Monza Poročilo
Eifelrennen Alfa Romeo 8C 2600 Monza Poročilo
Velika nagrada Nîmesa Alfa Romeo 8C 2600 Monza Poročilo
Velika nagrada Belgije Maserati 8cm Poročilo
Coppa Ciano Maserati 8cm Poročilo
Velika nagrada Nice Maserati 8cm Poročilo
Leto Dirka Dirkalnik Poročilo
1934 Velika nagrada Modene Maserati 6c 34 Poročilo
Velika nagrada Neaplja Maserati 6c 34 Poročilo
1935 Grand Prix de Pau Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
Bergamo Circuit Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
Biella Circuit Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
Turin Circuit Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
Velika nagrada Nemčije Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
Coppa Ciano Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
Velika nagrada Nice Alfa Romeo Type B/P3 Poročilo
Velika nagrada Modene Alfa Romeo 8c-35 Poročilo
1936 Velika nagrada Penya Rhina Alfa Romeo 12c-36 Poročilo
Velika nagrada Madžarske Alfa Romeo 8c-35 Poročilo
Velika nagrada Milana Alfa Romeo 12c-36 Poročilo
Coppa Ciano Alfa Romeo 8c-35 Poročilo
Velika nagrada Modene Alfa Romeo 12c-36 Poročilo
Vanderbilt Cup Alfa Romeo 12c-36 Poročilo
1937 Velika nagrada Milana Alfa Romeo 12c-36 Poročilo
1938 Velika nagrada Italije Auto Union Type D Poročilo
Velika nagrada Doningtona Auto Union Type D Poročilo
1939 Velika nagrada Beograda Auto Union Type D Poročilo
1946 Velika nagrada Albija Maserati 4CL Poročilo

Popolni rezultati Evropskega avtomobilističnega prvenstva

(odebeljene dirke pomenijo najboljši štartni položaj)

Leto Moštvo Tovarna 1 2 3 4 5 Prv Toč
1931 Alfa Corse Alfa Romeo ITA
Ret
FRA
11
BEL
2
8 13
1932 Alfa Corse Alfa Romeo ITA
1
FRA
1
NEM
2
1 4
1935 Scuderia Ferrari Alfa Romeo BEL
NEM
1
ŠVI
5
ITA
Ret
ŠPA
Ret
4 24
1936 Scuderia Ferrari Alfa Romeo MON
4
NEM
Ret
ŠVI
Ret
ITA
2
3 17
1937 Scuderia Ferrari Alfa Romeo BEL
NEM
4
MON
ITA
7
7= 28
Auto Union Auto Union ŠVI
5
1938 Auto Union Auto Union FRA
NEM
Ret
ŠVI
9
ITA
1
5= 20
1939 Auto Union Auto Union BEL
Ret
FRA
Ret
NEM
Ret
ŠVI
5
4= 19
Barva Rezultat Točke
Zlata Zmagovalec 1
Srebrna Drugi 2
Bronasta Tretji 3
Zelena Prevozil več kot 75% dirke 4
Modra Prevozil med 50% in 75% 5
Vijolična Prevozil med 25% in 50% 6
Rdeča Prevozil manj kot 25% dirke 7
Črna Diskvalificiran 8
Prazna Ni dirkal (DNP) 8

Glej tudi

Opombe in reference

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Cancellieri, Gianni. "1892 - 1929" (v italijanščini). Tazio Nuvolari - Uradna stran. Pridobljeno dne 18. aprila 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  2. 2,0 2,1 2,2 Cancellieri, Gianni. "1930 - 1953" (v italijanščini). Tazio Nuvolari - Uradna stran. Pridobljeno dne 18. aprila 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  3. "Tazio Nuvolari" (v angleščini). Nivola International. Pridobljeno dne 18. aprila 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  4. "History of the motorcycle race: 1925" (v francoščini). Racing Memory. Pridobljeno dne 18. aprila 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  5. "Zgodovina Nations Grand Prixa in Velike nagrade Italije" (v francoščini). Racing Memory. Pridobljeno dne 18. aprila 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  6. "Il Circuito del Lario" (v francoščini). Racing Memory. Pridobljeno dne 20. avgusta 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  7. 7,0 7,1 7,2 Walker, Murray; Simon Taylor. Murray Walker's Formula One Heroes (v angleščini). str. str. 17–20. ISBN 1-85227-918-4.  Navedi uporablja nezaželen parameter |coauthors= (pomoč)
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 Pritchard, Anthony. A Century of Grand Prix Motor Racing (v angleščini). str. str. 60. ISBN 1-899870-38-5. 
  9. 9,0 9,1 Pritchard, Anthony. A Century of Grand Prix Motor Racing (v angleščini). str. str. 47. ISBN 1-899870-38-5. 
  10. "IX Gran Premio d´Italia" (v angleščini). Racing Database. Pridobljeno dne 5. maja 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč); Zunanja povezava v |publisher= (pomoč)
  11. 11,0 11,1 11,2 Pritchard, Anthony. A Century of Grand Prix Motor Racing (v angleščini). str. str. 59. ISBN 1-899870-38-5. 
  12. Pritchard, Anthony. A Century of Grand Prix Motor Racing (v angleščini). str. str. 49. ISBN 1-899870-38-5. 
  13. Tibballs, Geoff. Motor-Racing's Strangest Races (v angleščini). str. str. 103–106. ISBN 1-86105-411-4. 
  14. 14,0 14,1 H. Donald Capps. "Tripoli 1933: A hard look at the legend" (v angleščini). The Golden Era of Grand Prix Racing. Pridobljeno dne 31. maja 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  15. 15,0 15,1 15,2 15,3 15,4 15,5 Tibballs, Geoff. Motor-Racing's Strangest Races (v angleščini). str. str. 107–109. ISBN 1-86105-411-4. 
  16. 16,0 16,1 Leif Snellman, Felix Muelas. "VI Grand Prix de Monaco" (v angleščini). The Golden Era of Grand Prix Racing. Pridobljeno dne 20. avgusta 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč) Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani goldenage-1934-2 so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  17. Leif Snellman, Felix Muelas. "Circuito di Pietro Bordino" (v angleščini). The Golden Era of Grand Prix Racing. Pridobljeno dne 30. julija 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  18. Leif Snellman, Felix Muelas. "V° Gran Premio de Penya Rhin" (v angleščini). The Golden Era of Grand Prix Racing. Pridobljeno dne 20. avgusta 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  19. Leif Snellman, Felix Muelas. "XII° Gran Premio d'Italia" (v angleščini). The Golden Era of Grand Prix Racing. Pridobljeno dne 20. avgusta 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  20. 20,0 20,1 20,2 Rendall, Ivan. The Chequered Flag (v angleščini). str. str. 140. ISBN 0-297-83550-5. 
  21. 21,0 21,1 Rendall, Ivan. The Chequered Flag (v angleščini). str. str. 146. ISBN 0-297-83550-5. 
  22. Rendall, Ivan. The Chequered Flag (v angleščini). str. str. 149. ISBN 0-297-83550-5. 
  23. Rendall, Ivan. The Chequered Flag (v angleščini). str. str. 153. ISBN 0-297-83550-5. 
  24. 24,0 24,1 "The Last Race". TIME (v angleščini). 24. avgust 1953. Pridobljeno dne 18. aprila 2007.  Neznan parameter |quotes= ni upoštevan (pomoč); Preveri vrednosti datuma v: |access-date=, |date= (pomoč)
  25. "1996 Alfa Romeo Nuvola Concept" (v angleščini). Supercars.net. Pridobljeno dne 31. julija 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  26. "Vision of the GT of the Future: Audi Nuvolari quattro" (v angleščini). AudiWorld. 4. marec 2003. Pridobljeno dne 31. maja 2007.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date=, |date= (pomoč)
Športni dosežki
Predhodnik:
Jimmie Simpson
Evropski motociklistični prvak
1925: 350 cm³
Naslednik:
Frank Longman
Predhodnik:
Ferdinando Minoia
Evropski avtomobilistični prvak
1932
Naslednik:
Rudolf Caracciola
(1935)
Predhodnik:
Raymond Sommer
Luigi Chinetti
Zmagovalec 24 ur Le Mansa
1933 sotekmovalec:
Raymond Sommer
Naslednik:
Luigi Chinetti
Philippe Étancelin