Stasi

Ministerium für Staatssicherheit
Emblem Stasi.svg
Seal of the Ministry of State Security of the GDR
Pregled
Ustanovitev 8. februar 1950 (1950-02-08)
Ukinitev 4. oktober 1990 (konec Vzhodne Nemčije)
Sedež Vzhodni Berlin, NDR
Uslužbenci 68.000
Agencijski vodja Wilhelm Zaisser (1950–1953)
Ernst Wollweber (1953–1957)
Erich Mielke (1957–1989)
Wolfgang Schwanitz (1989–1990)

Ministrstvo za državno varnost (nemško: Ministerium für Staatssicherheit, MfS), na splošno poznano kot Stasi (okrajšano za nemško Staatssicherheit, to je Državno varnost), je bilo uradna državnovarnostna služba v Nemški demokratični republiki (neuradno Vzhodni Nemčiji), ustanovljena 8. februarja 1950[1]. Opisana je bila kot ena najučinkovitejših in represivnih obveščevalnih agencij na svetu.[2][3][4][5][6][7] Svoj sedež je Stasi imela v Vzhodnem Berlinu, z največjim kompleksom v okrožju Lichtenberg in več manjšimi v ostalih predelih mesta. Njen moto je bil "Schild und Schwert der Partei" (Ščit in meč stranke), vladajoče Socialistične stranke enotnosti Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED).


Zgodovina

Stasi je bil osnovan 8. februarja 1950 po vzoru na sovjetska Ministrstvo za državno varnost (Министерство государственной безопасности, MGB) in Ministrstvo za notranje zadeve (rusko Министерство внутренних дел, MVD), naslednikoma predvojnih NKGB in NKVD.

Prvi minister Državne varnosti je postal Wilhelm Zaisser. Po vstaji junija 1953 je moral Zaisser potem, ko je neuspešno poskušal zamenjati generalnega sekretarja SED Walterja Ulbrichta, oditi s položaja, na čelo Ministrstva pa je dal Ulbricht namestiti Ernsta Wollwebra[8]. Slednji je leta 1957 po sporu v SED med Ulbrichtom in Erichom Honeckerjem dal odpoved, nasledil ga je dotedanji namestnik Erich Mielke.

Čeprav je bila Stasiju leta 1957 odobrena načelna neodvisnost delovanja, pa je vse do leta 1990 sovjetska obveščevalna služba KGB, ustanovljena leta 1954, nadaljevala s postavljanjem svojih častnikov za zvezo v vseh osmih glavnih Stasijevih direktoratih, vsak častnik je imel svoj urad znotraj njihovih objektov, prav tako tudi v petnajstih območnih sedežih Ministrstva po vsej Vzhodni Nemčiji[9]. Sodelovanje je bilo tako tesno, da je KGB povabil Stasi k ustanovitvi delujočih baz v Moskvi in Leningradu za nadzor obiskov vzhodnonemških turistov v Sovjetski zvezi[9]. Leta 1978 je Mielke uradno odobril KGB častnikom v Vzhodni Nemčiji enake pravice in moč, kot so jih uživali njegovi častniki v Sovjetski zvezi[9].

Organizacija

Ministrstvo za državno varnost je vsebovalo naslednje enote:

  • Glavni obveščevalni direktorat (Hauptverwaltung Aufklärung), osredotočen predvsem na Zahodno Nemčijo in Severnoatlantsko pogodbeno zvezo NATO, vendar je deloval tudi na ozemljih drugih držav, ki niso bile vključene v to organizacijo.
  • Glavna uprava za koordinacijo Ministrstva za državno varnost, usklajevala je svoje delo s sovjetskimi obveščevalnimi agencijami.
  • Glavni oddelek za komunikacijsko varnost in zaščito osebja, zagotavljala je osebno varnost za državno vodstvo, vzdrževala in upravljala je z notranjim varnostnim sistemom za vladno komunikacijo.
  • Uprava za varnost težke industrije in razvoj ter Glavna Uprava za gospodarsko varnost, delovali sta proti sabotažam in vohunjenju.
  • Glavna uprava za boj proti sumljivim osebam, zadolžena je bila za nadzor nad tujci, zlasti zahodnjaki, ki so sicer legalno potovali ali bivali znotraj države. K tujcem se je prištevalo tako turiste kot tudi diplomatsko osebje in uradne goste.
  • Oddelek za analizo odpadkov;
  • Uprava 12, nadzorovala je pošto in telekominikacije.
  • Uprava 2000, odgovorna za zanesljivost osebja v Nemški ljudski armadi NVA;
  • Kazenski sistem; za olajšanje nalog izvrševanja politične varnosti Vzhodne Nemčije je Stasi upravljal s svojim lastnim kazenskim sistemom, ki se je razlikoval od Ministrstva za notranje zadeve. Sistem je upravljal s taborišči za politične nasprotnike.
  • Stražni polk Feliks E. Dzierzynski, oborožena sila na razpolago Ministrstvu, imenovana po ustanovitelju Čeke, boljševiške tajne policije. Člani polka s stažem najmanj tri leta so bili odgovorni za zaščito vladnih in partijskih poslopij ter osebja. Polk je bil sestavljen iz šestih motoriziranih strelskih bataljonov, enega topniškega bataljona in enega bataljona za usposabljanje. Njihova oprema je vsebovala oklopnike za prevoz osebja PSZH-IV, 120 milimetrske minomete, 85 in 100 milimetrske protitankovske topove, protiletalske topove ZU-23 in helikopterje.

Viri

  1. Glees, Anthony (1 August 1996). Reinventing Germany: German political development since 1945. Berg. str. 213. ISBN 978-1-85973-185-7. Pridobljeno dne 14 January 2012. 
  2. Chambers, Madeline,No remorse from Stasi as Berlin marks fall of Wall, Reuters, Nov 4, 2009.
  3. Angela Merkel 'turned down' job from Stasi, The Daily Telegraph, 14 November 2012.
  4. Connolly, Kate,'Puzzlers' reassemble shredded Stasi files, bit by bit, The Los Angeles Times, November 1, 2009.
  5. Calio, Jim, The Stasi Prison Ghosts, The Huffington Post, November 18, 2009.
  6. Rosenberg, Steve, Computers to solve Stasi puzzle, BBC, May 25, 2007.
  7. New Study Finds More Stasi Spooks, Der Spiegel, March 11, 2008.
  8. [1] pp. 53–85
  9. 9,0 9,1 9,2 Koehler 2000, str. 74

Reference

Zunanje povezave