Rimska Dakija

Rimske province leta 117

Rimska Dakija (latinsko Dacia Traiana ali Dacia Felix, romunsko Dacia romană), rimska provinca od leta 106 do 271/275. Njeno ozemlje je obsegalo današnjo vzhodno in jugovzhodno Transilvanijo, Banat in Oltenijo v sedanji Romuniji. Dakija je bila od samega začetka organizirana kot cesarska provinca in ostala taka skozi celotno obdobje rimske zasedbe. Zgodovinarji ocenjujejo, da je imela 650.000-1.200.000 prebivalcev.[1]

Osvajanje Dakije je dokončal cesar Trajan (vladal 98-117) po dveh velikih vojnih pohodih proti Decebalovemu Dačanskemu kraljestvu. Rimljani niso nikoli zasedli celotnega Dačanskega kraljestva, ker so v večjem delu Moldavije, Maramureşu in Crişani tudi po rimski osvojitvi vladali Svobodni Dačani. Rimska provinca Dakija je bila leta 119 razdeljena na provinci Gornjo Dakijo (Dacia Superior) in Spodnjo Dakijo (Dacia Inferior, kasneje preimenovana v Dacio Malvensis). Leta 124 (ali 158) je bila Gornja Dakija razdeljena na provinci Dacia Apulensis in Dacia Porolissensis. Med markomanskimi vojnami sta bili vojaška in sodna oblast združeni in podrejeni enemu samemu guvernerju z dvema podrejenima senatorjema (legati legionis). Provinca se je preimenovala v Tri Dakije (Tres Daciæ) ali preprosto v Dakijo (Dacia).

Rimska oblast je v Dakiji izvedla masovno in organizirano kolonizacijo. Odprla je nove rudnike in povečala obseg izkoriščanja rud, v provinci pa je cvetelo tudi poljedelstvo, živinoreja in trgovina.

Z žitom je začela oskrbovati vojaštvo ne samo doma, ampak tudi na ostalem Balkanu. Postala je zelo urbanizirana, saj je imela 11 ali 12 znanih mest, od katerih je osem imelo najvišji položaj kolonije (colonia). Število mest je bilo kljub temu manjše kot v drugih provincah v regiji. Vsa mesta so se razvila iz starih vojaških taborov. Finančno, versko in sodno središče vseh treh podenot province je bila Ulpia Traiana Sarmizegetusa, v kateri je bil sedež cesarskega prokuratorja (državnega finančnega uradnika). Sedež vojaškega guvernerja vseh treh podenot province in njegov štab sta bila v Apulu, ki ni bil samo največje mesto v provinci, ampak ob vsej donavski meji cesarstva.

Provinco so od samega začetka vojaško in politično ogrožali. Njeni stalni tekmeci so bili sosednji Svobodni Dačani (Daci liberi), ki so jo po združitvi s Sarmati med vladanjem Marka Avrelija stalno nadlegovali. Po mirnejšem obdobju od vladanja Komoda do Karakala (180-217) so začeli provinco ponovno pustošili, tokrat Karpi, dačansko pleme, ki se je povezalo z ravnokar prišlimi Goti. Goti so v tistem času postali resna grožnja Rimskemu cesarstvu. Rimski cesarji. ki so spoznali, da postaja ohranjanje oblasti v Dakiji vedno težje, so bili v 270. letih prisiljeni Dakijo zapustiti. Postala je prva dolgoletna rimska posest, ki so jo zapustili.[2] Provinco so leta 248-250 upostošila germanska plemena (Goti, Tajfali in Bastarni), katerim so se pridružili Karpi, leta 258 in 263 Karpi in Goti, leta 267 in 269 pa Goti in Heruli.[3][4] Antični viri pišejo, da je bila Dakija izgubljena že med vladanjem cesarja Galijena (vladal 253-268), vendar istočasno poročajo, da je bil Avrelijan (vladal 270-275) tisti, ki se je odrekel Dacii Traiani. Iz Dakije je umaknil svojo vojsko in državno upravo in ustanovil Dacio Aureliano z upravnim središčem v Serdici, sedanji Sofiji, v Spodnji Meziji.

Usoda romaniziranega prebivalstva nekdanje province Dacie Traiane je bila predmet živahnih prerekanj. Ena od teorij trdi, da se je latinski jezik, ki so ga govorili v antični Dakiji, postopoma pretvoril v romunskega. V istem procesu so se iz starih Dako-romanov, romaniziranih prebivalcev Dacie Traiane, razvili sodobni Romuni. Nasprotna teorija trdi, da so Romuni potomci romaniziranih prebivalcev rimskih provinc na Balkanskem polotoku.

Dačansko kraljestvo in Rimsko cesarstvo

Dačansko kraljestvo okoli leta 100

Dačani in Geti so že pred vključitvijo Dakije v Rimsko cesarstvo pogosto prihajali v stik z Rimljani.[5] Rimsko zanimanje za ozemlje ob spodnji Donavi se je povečalo, ko je Burebista[5] (vladal 82-44 pr. n. št.)[6] združil domorodna plemena in začel agresivno širiti svoje ozemlje. Njegovo kraljestvo se je na zahodu razširilo do Panonije in na vzhodu doseglo Črno morje. Na jugu se je njegova oblast začela širiti na Balkan.[7]

Leta 74 pr. n. št.[7] so rimske legije pod poveljstvom Gaja Skribonija Kurija dosegle spodnjo Donavo in prišle v stik z Dačani.[8] Rimljani so bili zaskrbljeni predvsem zaradi Burebistove naraščajoče moči in vpliva in njegovega aktivnega poseganja v rimsko politiko. Njegova odločitev tik pred bitko pri Farzalu, da bo posegel v rimsko državljansko vojno in podprl Pompeja, je po Pompejevi spravi s Cezarjem obrnila Cezarjevo pozornost proti Dakiji.[9] Cezar je v svoje načrte za pohod proti Partom leta 44 pr. n. št. vključil pohod preko Dakije, na katerem bi mimogrede uničil kralja Burebista in njegovo kraljestvo.[10] Načrtovani pohod se zaradi Cezarjevega uboja leta 44 pr. n. št. ni zgodil, Burebista pa je naredil napako, da ni v celoti združil plemen, katerim je vladal. Po zaroti, v kateri so ga umorili, je njegovo kraljestvo razpadlo na štiri politične entitete, kasneje celo na pet, v katerih so vladali nepomembni šibki kralji.[11][12]

Trajanov steber (1820)
Trajan sprejema prisego dačanskega poglavarja, ki je izdal Decebala

Od Burebistove smrti do Decebalovaga vzpona na oblast se je rimska vojska še naprej spopadala z Dačani in Geti.[5] Stalni vpadi dačanskih plemen v sosednji rimski provinci Mezijo in Panonijo so vzpodbudili lokalne guvernerje in cesarje k številnim kazenskim pohodom proti njim.[5] Takšno socialno, diplomatsko in politično stanje je trajalo večino pregrimskega obdobja.[5] Rimljani so posameznim pomembnim Dačanom kot prijateljem in zaveznikom (amicii et socii) občasno podeljevali priviligirane položaje, kar je do vladavine cesarja Oktavijana utrdilo rimsko pokroviteljstvo nad nekaterimi vplivnimi Dačani.[5] Dober primer takšnega pokroviteljstva se je pokazal v Oktavijanovi vojni z Markom Avrelijem, v kateri je Oktavijan iskal zaveznike med vsemi tujimi vladarji, ki bi lahko ogrozili Antonijeve evropske province. Leta 35 pr. n. št. je Dačanom ponudil zavezništvo in poroko s hčerko dačanskega kralja Kotisa, Kotisu pa bi dal v zamož svojo hčerko Julijo.[13][14] Rimski običaj jemanja kraljevskih talcev, ki naj bi se pojavil v prvi polovici 1. stoletja pr. n. št., je zagotovo nastal po Oktavijanu in se prakticiral v poznem predrimskem obdobju.[15]

Rimski antični viri dokazujejo, da so bili v Dakiji že pred rimsko osvojitvijo prisotni rimski trgovci in umetniki in da je bila raj za pobegle rimske sužnje.[15] Kulturna in trgovska menjava je postopoma razširila rimski vpliv po celi regiji, kar je bilo najbolj prepoznavno na ozemlju okoli gorovja Orăştie.[15]

S prihodom Flavijske dinastije, še posebno med vladanjem cesarja Domicijana, so se konflikti ob srednji in spodnji Donavi začeli stopnjevati.[16] Leta 84 ali 85 so Dačani pod vodstvom kralja Decebala vdrli preko Donave, opustošili Mezijo in ubili njenega guvernerja Opija Sabina.[17] Domicijan je zaradi njihovih vpadov Mezijo reorganiziral v Gornjo in Spodnjo Mezijo in sprožil vojno proti Decebalu. Ker zaradi težav na germanski meji vojne ni mogel dokončati, je z Dačani sklenil mirovno pogodbo, zaradi katere je bil deležen ostrih kritik.[18] Omenjena dogajanja so bila uvod v Trajanove vojne za osvojitev Dakije.[16] Trajan je s svojimi legijami prečil Donavo in se med prodiranjem v Dakijo osredotočil predvsem na pomembno ozemlje okoli gorovja Orăştie.[19] Leta 102[20] se je niz spopadov končal s pogajanji in sklenitvijo mirovne pogodbe, s katero je moral Decebal porušiti svoje trdnjave in dovoliti nastanitev rimske garnizije v Sarmizegetusi Regii (Grădi ș tea Muncelului, Romunija), ki bi zagotavljala izvajanje določil mirovna pogodbe.[19] Trajan je svojemu inženirju Apolodorju iz Damaska[21] ukazal, naj naredi načrt in zgradi most preko Donave v Drobeti.[20]

Trajanov drugi vojni pohod v Dakijo leta 105–106 je bil, kar se širitve ozemlja in osvajanja tiče, zelo specifičen.[19] Njegova ofenziva je bila usmerjena predvsem na Sarmizegetuso Regio. [22] Rimljani so oblegali Decebalovo prestolnico, ki se je vdala in bila zatem porušena.[20] Dačanski kralj in peščica njegovih pristašev so se umaknili v gore. Njihovo upiranje je bilo kratkotrajno in Decebal je naredil samomor.[23] Drugi dačanski plemiči so se predali ali prišli v rimsko ujetništvo.[24] Eden od njih je razkril mesto dačanskega kraljevega zaklada, ki je bil izjemno bogat. V njem je bilo 226,8 kg zlata in 453.600 kg srebra.[24]

Dakija pod antoninskimi in severskimi cesarji (106–235)

Ustanovitev (106-117)

Dakija je po priključitvi Decebalovega kraljestva postala rimska provinca. Njena priključitev je bila šele druga po Avgustovi smrti skoraj stoletje pred tem.[25] Rimljanom je preostala samo še pokoritev Decebalovih zaveznikov Sarmatov na severu, ki je zahtevala številne vojne pohode in je prenehala šele leta 107.[26] Rimske legije so kljub temu začele konec leta 106 ob mejah graditi nove kastre.[27] Trajan se je sredi junija leta 107 vrnil v Rim.[28]

Rimski viri so Dakijo 11. avgusta 106 uvrstili med cesarske province.[29] Upravljal jo je cesarski legat s položajem konzula z dvema pomočnikoma (legatus legionis), ki sta poveljevala vsak svoji dačanski legiji. Za pobiranje davkov in oskrbovanje vojske je bil zadolžen procurator Augusti.[30] Ozemlje, ki ga je osvojil Trajan, je bilo razdeljeno med novoustanovljeno provinco Dakijo in obstoječe province, ki so mejile nanjo. Spodnji Meziji je pripadlo ozemlje kasnejše južne Moldavije, Mutenija in Vzhodna Oltenija,[31] medtem ko je Trajanovi Dakiji pripadla zahodna Oltenija, Transilvanija in Banat.[31]

Provinco Mezijo je cesar Domicijan leta 86 razdelil na Gornjo Mezijo z upravnim središčem v Singidunu, sedanjem Beogradu v Srbiji, in Spodnjo Mezijo z upravnim središčem v Konstanci v sedanji Romuniji.[32] Njena zahodna meja je bila odprta proti obširni Panonski nižini, v kateri so prebivali sarmatski Jazigi.[33] Severna Moldavija je bila naseljena z Bastarni, [34] Roksolani[35] in Karpi,[36] medtem ko so v severni Transilvaniji prebivali preostali neromanizirani Dačani in dačanski Kostoboki.[37]

Pretvarjenje Dakije v romsko provinco je bil zelo zahteven proces, v katerem so se uporabile vse tradicionalne rimske metode, med njimi gradnja mestne infrastrukture, v katero so spadale rimska kopališča, forumi in templji, gradnja cest in ustanavljanje kolonij upokojenih vojakov.[38] Cesarska vlada je kljub temu težko prepričala svoje prebivalce, da bi se iz starih provinc preselili v Dakijo.[38]

Svetišča v porušeni Sarmizegetusi Regii, prestolnici antišne Dakije

Takojšnja posledica vojn, ki so privedle do rimske zmage, je bilo občutno zmanjšanje števila prebivalcev.[39] Kriton iz Herakleje, glavni zdravnik in prokurator cesarja Trajana, je zapisal, da je bilo zasužnjenih in odpeljanih približno 500.000 Dačanov. Del sužnjev so odpeljali v Rim za gladiatorske igre (lusiones), ki so bile del proslav ob Trajanovem triumfu.[26] Rimljani so upad prebivalstva poskušali omiliti s kolonizacijo in začeli ustanavljati mestna središča za rimske državljane in nedržavljane iz celega cesarstva.[1] Domorodni Dačani so kljub temu ostali na obrobju province in v podeželskih okoljih. Lokalno elito so s podeljevanjem privilegijev vzpodbujali k podpiranju provincijske administracije, kar je bilo del utečene rimske kolonialne prakse.[40]

Trajan je kakšnih 40 kilometrov zahodno od porušene Sarmizegetuse Regie ustanovil novo upravno središče Ulpia Traiana Sarmizegetusa,[41] ki je bilo sprva baza IV. legije Flavia[42]. V mesto so se kmalu zatem naselili vojni veterani dačanskih vojn, predvsem iz V. legije Macedonica, XI. legije Caludia in XIV. legije Gemina.[43]

Med Trajanovo vladavino se je po splošnem prepričanju zgradila mreža cest, ki je obstoječe naravne povezovalne poti pretvorila v tlakovane rimske ceste.[44] Kasneje se je cestno omrežje še razširilo.[44] Na Trajanov poseben ukaz sta se v resnici zgradili samo dve cesti. Prva je bila glavna cesta, ki je povezovala vojaška tabora v Napoci in Potaissi.[44] Napisi na Aitonskem miljniku kažejo, da so ta del ceste dokončali med letoma 109 in 111.[45] Druga je bila glavna cesta skozi Apulum, ki je vodila od Črnega morja na vzhodu v notranjost Panonske nižine na zahodu in verjetno še naprej.[44]

Legatii Augusti pro praetore pod cesarjem Trajanom[46]

Ime Od Do
Julij Sabin 105 107/109
D. Terencij Skavrijan 109 110/111
C. Avidij Nigrin 112 113
Q. Bebij Macer 114 114
C. Julij Kvatrat Bas ? 117

Prva reorganizacija (117-138)

Cesar Hadrian (117-138)

Hadrijan je za Trajanovo smrt izvedel v Antiohiji v Siriji,[47] vendar se ni mogel vrniti v Rim, ker je judejski guverner Kvadrat Bas, ki bi moral na Trajanov ukaz varovati nova dačanska ozemlja severno od Donave, na vojnem pohodu umrl.[48] Ker je bil Trajan z več legijami in številnimi pomožnimi enotami pred smrtjo na pohodu proti Partskemu cesarstvu, so ostale Dakija in druge obdonavske province slabo branjene.[49][50] Roksolani, ogorčeni zaradi odločitve, da jim Rimljani ne bodo več plačevali davka, ki jim ga je obljubil Trajan, so se združili z Jazigi in se uprli Rimu.[51] Hadrijan je z vzhoda proti njim poslal vojsko in takoj, ko je bilo mogoče, tudi sam zapustil Sirijo. [50]

Hadrijan je postajal vedno bolj razočaran zaradi stalnih težav na ozemljih severno od Donave, zato se je nameraval umakniti iz Dakije.[2] Zaskrbljen zaradi nevarnosti, da bodo barbari vdrli preko reke Olt na jug in napadli številne Trajanove kolonije in kastrum v Bersobisu, je iz previdnosti ukazal razstaviti Apolodorjev most čez Donavo.[50]

Leta 118 je krenil na pohod proti Roksolanom in Jazigom in jih porazil, vendar je za Roksolane ponovno uvedel subvencije[51][52] in se odločil, da bo opustil nekaj ozemlja, ki ga je osvojil Trajan. Južno Moldavijo, jugovzhodni rob Karpatov in ravnice Mutenije in Oltenije, ki so bile priključene Spodnji Meziji, je vrnil Roksolanom [52][53] in Spodnja Mezija se je vrnila na meje pred osvajanjem Dakije.[31] Dele Spodnje Mezije severno od Donave je odcepil in jih vključili v novo provinco Spodnjo Dakijo (Dacia Inferior).[31] Trajanova prvotna provinca Dakija se je preimenovala v Gornjo Dakijo (Dacia Superior).[31] IV. legijo Flavia Felix je iz njene baze v Ulpii Traiani Sarmizegetusi v premestil v Gornjo Mezijo.[54]

Rimska Dakija

Leta 124 je bila v severnem delu Gornje Dakije ustanovljena dodatna provinca Dacia Porolissensis,[55] ki je v grobem obsegala severozahodno Transilvanijo.[31] Zaradi ustaljene prakse, da lahko v provincah, v katerih je bila nastanjena več kot ena legija, funkcijo cesarjevega legata opravljajo samo nekdanji konzuli, je Gornjo Dakijo upravljal senator pretorskega ranga.[55]Pod svojim poveljstvom je imel eno samo legijo, stacionirano v Apulu.[30] Spodnja Dakija in Dakija Porolissensis sta bili pod poveljstvom prezidijskih prokuratorjev z rangom duksa.[30]

Hadrijan je v svoji novi provinci intenzivno izkoriščal njena rudna bogastva.[56] Kasneje je dohodke, ustvarjene v rudarstvu, monopoliziral z dajanjem rudnikov v zakup pripadnikom viteškega reda. V rudarstvu je bilo zaposleno veliko število ljudi.[57] Leta 124 je obiskal Napoco in mesto povzdignil v municipij.[58]

Utrditev (138-161)

Antonin Pij (138-161)

S prihodom Antonina Pija na rimski prestol je cesarstvo dobilo vladarja, ki je skrbno gledal na obrambo provinc.[59] Veliko število miljnikov iz njegovega obdobja dokazuje, da je še posebej skrbel za stalno vzdrževanje cest.[60] Žigi na strešnikih amfiteatra v Ulpii Traiani Sarmizegetusi, ki je bil zgrajen v najzgodnejših letih kolonije, kažejo, da je bil obnovljen prav med njegovo vladavino.[61] Poleg tega je obnovil tudi izpostavljeni tabor v Porolissu pri sedanjem Moigradu v Romuniji in okrepil njegovo obzidje.[62]

Po uporu okoli leta 158 je Antonin Pij znova reorganiziral dačanske province.[62] Dacia Porolissensis v sedanji severni Transilvaniji in njeno središče Porolissum sta ostala taka, kot sta bila. Gornja Dakija ki je obsegala Banat in južno Transilvanijo, se je preimenovala v Dacio Apulensis s središčem v Apulumu,[62] medtem ko se je Spodnja Dakija, ki je obsegala Oltenijo, preimenovala v Dacio Malvensis. Njeno središče je bila Romula, sedanji Reşca Dobrosloveni v Romuniji.[63] Vsako pokrajino je, tako kot pod Hadrijanom, upravljal prokurator iz viteškega reda. Vsi prokuratorji so bili podrejeni senatorskemu guvernerju v Apulensisu.[62]

Sklici

  1. 1,0 1,1 Georgescu 1991, str. 6.
  2. 2,0 2,1 Bury 1893, str. 493.
  3. Treptow & Bolovan 1996, str. 34.
  4. Cottrell, Notarás & Casares 2007, str. 20.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 Oltean 2007, str. 50.
  6. Pop 1999, str. 14.
  7. 7,0 7,1 Georgescu 1991, str. 4.
  8. Mócsy 1974, str. 17-18.
  9. Oltean 2007, str. 43.
  10. Burns 2003, str. 195.
  11. Oltean 2007, str. 48.
  12. Schmitz 2005, str. 10.
  13. Bunson 2002, str. 165.
  14. Pârvan 1928, str. 157-158.
  15. 15,0 15,1 15,2 Oltean 2007, str. 52.
  16. 16,0 16,1 Burns 2003, str. 183.
  17. Jones 1992, str. 138.
  18. Jones 1992, str. 192.
  19. 19,0 19,1 19,2 Oltean 2007, str. 54.
  20. 20,0 20,1 20,2 Pop 1999, str. 16.
  21. MacKendrick 2000, str. 74.
  22. Bennett 1997, str. 102.
  23. Pop 1999, str. 17.
  24. 24,0 24,1 Bennett 1997, str. 103.
  25. Gibbon 1816, str. 6.
  26. 26,0 26,1 Bennett 1997, str. 104.
  27. Bennett 1997, str. 98.
  28. Bennett 1997, str. 105.
  29. Georgescu 1991, str. 5.
  30. 30,0 30,1 30,2 Oltean 2007, str. 57.
  31. 31,0 31,1 31,2 31,3 31,4 31,5 Oltean 2007, str. 55.
  32. Bury 1893, str. 409-410.
  33. Waldman & Mason 2006, str. 400.
  34. Waldman & Mason 2006, str. 61.
  35. Waldman & Mason 2006, str. 657.
  36. Waldman & Mason 2006, str. 129.
  37. Waldman & Mason 2006, str. 184.
  38. 38,0 38,1 Burns 2003, str. 103.
  39. Köpeczi 1994, str. 102.
  40. Ellis 1998, str. 220-237.
  41. Parker 2010, str. 266.
  42. Wilkes 2000, str. 591.
  43. Köpeczi 1994, str. 92.
  44. 44,0 44,1 44,2 44,3 Bennett 1997, str. 169.
  45. Köpeczi 1994, str. 63.
  46. Petolescu 2010, str. 170.
  47. Bury 1893, str. 490.
  48. Opper 2008, str. 55, 67.
  49. Webster 1998, str. 65.
  50. 50,0 50,1 50,2 Opper 2008, str. 67.
  51. 51,0 51,1 Bury 1893, str. 499.
  52. 52,0 52,1 MacKendrick 2000, str. 139.
  53. Bennett 1997, str. 167.
  54. Oltean 2007, str. 56.
  55. 55,0 55,1 Köpeczi 1994, str. 68.
  56. Bury 1893, str. 500.
  57. MacKendrick 2000, str. 206.
  58. MacKendrick 2000, str. 127.
  59. Bunson 2002, str. 24.
  60. MacKendrick 2000, p. 152.
  61. MacKendrick 2000, str. 112.
  62. 62,0 62,1 62,2 62,3 Grant 1996, str. 20.
  63. MacKendrick 2000, str. 114.

Viri

  • Bennett, J. (1997), Trajan: optimus princeps, Roman imperial biographies, London and New York, Routledge, ISBN 978-0-415-16524-2.
  • Bunson, M. (2002), Encyclopedia of the Roman Empire, Facts on File library of world history, New York, Facts On File, ISBN 978-0-8160-4562-4.
  • Burns, T.S. (1991), A History of the Ostrogoths, Midland Book, Indiana University Press, ISBN 978-0-253-20600-8.
  • Burns, T.S. (2003), Rome and the Barbarians: 100 B.C.-A.D. 400, Ancient society and history, Baltimore, Maryland, Johns Hopkins University Press, ISBN 978-0-8018-7306-5.
  • Bury, J.B. (1893), A history of the Roman Empire: from its foundation to the death of Marcus Aurelius (27 B.C.-180 A.D.), Student's Series, New York, Harper.
  • Cottrell, P.L, Notarás, G., Casares, G.T. (2007), From the Athenian tetradrachm to the euro: studies in European monetary integration, Studies in banking and financial history, Farnham, Ashgate Publishing, ISBN 978-0-7546-5389-9.
  • Ellis, L. (oktober 1998), Terra deserta: population, politics, and the [de]colonization of Dacia, v Shennan, S., World Archaeology (Routledge) 30 (2), ISBN 978-0-415-19809-7. ISSN 0043-8243.
  • Georgescu, V. (1991), The Romanians: a history, Columbus, Ohio, ZDA, Ohio State University Press, ISBN 978-0-8142-0511-2.
  • Gibbon, E. (1816), The history of the decline and fall of the Roman empire, 1. del, New York, Abraham Small and M. Carey.
  • Jones, B.W. (1992), The Emperor Domitian, Roman Imperial Biographies Series, London in New York, Routledge, ISBN 978-0-415-04229-1.
  • Köpeczi, B., Makkai, L., Mócsy, A., Szász, Z., Barta, G. (1994), History of Transylvania — From the Beginnings to 1606, Budimpešta, Akadémiai Kiadó, ISBN 978-963-05-6703-9.
  • MacKendrick, P.L. (2000), The Dacian Stones Speak, The University of North Carolina Press, ISBN 978-0-8078-4939-2.
  • Mócsy, A. (1974), Pannonia and Upper Moesia, History of the provinces of the Roman Empire, 4, Routledge, ISBN 978-0-7100-7714-1.
  • Oltean, I.A. (2007), Dacia: landscape, colonisation and romanization, Routledge monographs in classical studies, London in New York, Routledge, ISBN 978-0-415-41252-0.
  • Oltean, I.A. (2009), Dacian ethnic identity and the Roman Army, Journal of Roman Archaeology, 74, The army and frontiers of Rome, ISBN 978-1-887829-74-8, ISSN 1047-7594.
  • Opper, T. (2008), Hadrian: empire and conflict, London in New York, Harvard University Press, ISBN 978-0-674-03095-4.
  • Parker, H.M.D. (1958), A history of the Roman world from A.D. 138 to 337, Methuen Publishing.
  • Parker, P. (2010), The Empire Stops Here: A Journey Along the Frontiers of the Roman World, New York, Random House, ISBN 978-1-4090-1632-8.
  • Pârvan, V. (1928), Dacia: An Outline of the Early Civilization of the Carpatho-Danubian Countries, The University Press.
  • Petolescu, C.C. (2010), Dacia - Un mileniu de istorie, Editura Academiei Române, ISBN 978-973-27-1999-2.
  • Pop, I.A. (1999), Romanians and Romania: A Brief History, East European Monographs, ISBN 978-0-88033-440-2.
  • Schmitz, M. (2005), The Dacian Threat 101-106 AD, Enemies of Rome Monograph Series, Armidale, New South Wales, Caeros Pty, Limited, ISBN 978-0-9758445-0-2.
  • Treptow, K.W., Bolovan I. (1996), A History of Romania, East European Monographs, ISBN 978-0-88033-345-0.
  • Waldman, C., Mason, C. (2006), Encyclopedia of European peoples, 1. del, Infobase Publishing, ISBN 978-0-8160-4964-6.
  • Webster, G. (1998), The Roman Imperial Army of the first and second centuries A.D., University of Oklahoma Press, ISBN 978-0-8061-3000-2.
  • Wilkes, J. (2005), Provinces and Frontiers, v Bowman, A.K., Garnsey, P., Cameron, A., The Cambridge ancient history: The crisis of empire, A.D. 193-337, The Cambridge ancient history, 12, Cambridge University Press, str. 212–268, ISBN 978-0-521-30199-2.