Protokoli sionskih modrecev

Naslovna stran ameriške izdaje Protokolov iz leta 1934 (Patriotic Publishing co, Chicago) Uokvirjeno besedilo opozarja, da je za »posedovanje teh dokumentov v Sovjetski Rusiji zagrožena smrtna kazen.«

Protokoli sionskih modrecev so ponaredek, ki so ga ob začetku 20. stoletja neznani uredniki sestavili iz več izmišljotin; velja za vpliven eksponat iz orožarne protižidovskih zarotniških teoretikov. Sami o sebi Protokoli trdijo, da so zapisnik tajnega srečanja židovskih zarotnikov.

Prva različica v ruščini je objavljena 1903 v Ruskem cesarstvu. Po Prvi svetovni vojni se je besedilo širilo v druge jezike in na mednarodno prizorišče, četudi jih je že leta 1921 Londonski Times razkrinkal kot ponaredbo. Poznani so postali zlasti po izdaji 1920 Henryja Forda v ZDA in v nemških izdajah Gottfrieda zur Beeka in Theodorja Fritscha. Kljub temu da gre dokazano za ponaredek, med drugim v Bernskem procesu leta 1933-1935 (gl. dalje), antisemiti in privrženci teorije zarote po vsem svetu, predvsem v Islamskih državah in Rusiji, še danes verjamejo v pristnost protokolov.

Besedilo

Vsebina

Besedilo, glede na izdajo dolgo 40 do 80 strani, je razdeljeno v 24 poglavij. Poglavja, zapisniki posameznih sej izmišljenega občnega zbora »sionskih modrecev« z govori vodje židov. Z birokratskim izrazom »protokoli« v naslovu naj bi besedilo pridobilo verodostojnost.[1] Slabo strukturirano besedilo s številnimi ponovitvami kroži okoli treh tem: okoli liberalizma, domnevnih načrtov »svetovnega židovstva«, da zavlada svetu, in okoli prihodnega židovskega imperija.[2] Govornik se opredeljuje za grob makiavelizem in za parolo »namen posvečuje sredstva«, ki so jo dotlej podtikali Jezuitom.[3] Demokracija je kot oblika vlade škodljiva, ker se svoboda in enakost s človeško naravo ne skladata. Kljub temu pa je treba liberalizem in demokracijo podpirati, ker spodkopavata ne-židovske države. Velja torej odpraviti privilegije in zemljiško posest aristokracije, »ki je edina obramba ne-židovskih narodov in držav pred nami«,[4] spodkopavati ugled duhovništva in ogrožati moč papeža, širiti navidezno protislovne in spodkopavajoče nauke ljudi, kot so Karl Marx, Charles Darwin in Friedrich Nietzsche, in podžigati politična nasprotja. V ta namen je treba prevzeti vse mogoče politične usmeritve, tako monarhiste, liberalce, demokrate in komuniste. Tudi antisemitizem sam so si izmislili Judje sami, »da lahko svoje brate iz nižjih plasti držimo na vajetih«.[5] Namerno povzročene gospodarske krize bodo povzročile napetosti v družbi, narode pa je treba »uničiti z zavistjo in sovraštvom, z nemiri in vojno, pa tudi s katastrofami, lakoto in širjenjem kužnih bolezni«.[6]

Židje, ki naj bi imeli v rokah ves ves denar sveta, naj bi države z umetnim pomanjkanjem plačilnih sredstev in posledično z njih zadolževanjem spravile na kolena. Zato tudi stojijo za uvedbo zlatega standarda – komentatorji v tem vidijo namig na valutno politiko ruskega finančnega ministra Sergeja Juljeviča Witteja v letih 1896/97.[7] Prav tako naj bi si pri tem pomagali s tiskom - ki ga krmili židovstvo - kot tudi s prostozidarskimi ložami, ki so vse pod židovsko nadvlado. Na vsak Judom nenaklonjen časopis morajo priti dva ali trije časopisi, ki služijo židovskim ciljem. Da bo plašč, ki nadzor skriva pred javnostjo, popoln, naj bi krmiljeni časopisi zagovarjali različne poglede in med seboj bili na videz na bojni nogi. Predsedniki novih demokracij naj bodo vsi osebno neprimerni, poleg tega naj bi vsak od njih imel kako »Panamo« za seboj, zaradi katere bi ga bilo mogoče izsiljevati - namig na panamski škandal leta 1892, v katerega je bil vpleten Arthur von Mohrheim, ruski Veleposlanik v Parizu.[8] Če vlade Židov ne bodo ubogale, bo treba s terorjem in samomorilskimi napadi pritisniti nanje ali naščuvati sosednje države na vojno z njimi, če je potrebno, tudi svetovno vojno. Če se evropske države zedinijo proti Judom, bo na to treba odgovoriti z napadom Združenih držav Amerike, Kitajske in Japonske. Vzrok za to, da je omenjena Japonska, je verjetno iskati v rusko-japonski vojni leta 1904-1905.[9] Poleg tega »imamo v rokah zadnje, grozljivo sredstvo, pred katerim trepeta še najpogumnejše srce«: mišljena je pri tem podzemna železnica, kot so jo leta 1897 začeli graditi v Parizu:

»Kmalu bodo vse prestolnice sveta preprežene s predori. Če bomo ogroženi, bomo lahko vrgli v zrak cela mesta, z njih vodstvi, uradi, arhivi in nežidi z njihovim premoženjem vred« [10]

Neskončni spori, ki naj bi jih netili Judje, in s tem povezana naveličanost, pa tudi demokraciji prirojena nagnjenost k despotizmu, naj bi pripeljala ljudstva sveta tako daleč, da bodo začela hrepeneti po vladarju sveta. Ta »kralj sionske krvi« – namig na mesijansko tradicijo – bo z državnim udarom v vseh državah hkrati prevzel oblast. Po opisu je karizmatičen in kreposten, saj »svoja osebna veselja podreja blaginji svojega naroda in človeštva«.[11] V tem kraljestvu bodo odpravljene vse svoboščine, za katere so se »sionski modreci« v ne-židovskih državah zavzemaliː Tisk bo pod strogo cenzuro, pravnost države se bo z odpravo pravice do pritožbe in nadzorom države nad odvetniki omejila, vladar bo vladal avtokratsko. Ob prvem sumu na politični prestopek bo osumljena oseba aretirana, javne politične razprave se ne bodo tolerirale, prostozidarske lože in vsa druga tajna združenja se bodo prepovedala, ovaduhi vlade bodo prisotni povsod. Brezplačnega izobraževanja na univerzah bo konec, šole bodo učile, kako častiti vladarja. Vladarja bo prebivalstvo ljubilo zaradi njegove očetovske socialne politike. Financirali jo bodo progresivni davki na nepremičnine in denarna politika, ki denarno maso prilagaja življenjskim stroškom in rasti prebivalstva. Korupcije in zlorabe moči zaradi strogega nadzora nad uradniki ne bo več. Alkoholizem bo prepovedan,[12] trgovanje z delnicami se ukine, prav tako tudi brezposelnost; ponovno se bo uvedlo delo doma, tako da se bo vedno našlo kaj dela. Naslednika vladarja se ne bo izbiralo na osnovi dedne pravice, temveč na osnovi njegove osebnosti in brezmadežnega značaja.

Protižidovska razprava

Protokoli sionskih modrecev vsebujejo razne klišeje, ki so v protižidovskih razpravah prevladovali že pred pred tem in seveda še bolj potem.[13] Žide slika kot sovražnike kristjanov, ki so »brez možganov«, ki so »ovčja čreda, mi smo pa volkovi. Saj veste, gospodje, kaj se zgodi z ovcami, ko v njih čredo vderejo volkovi?«[14] Cilj Židov je svetovna prevlada njihove vere in in vere v njihovo božansko izbranost, v vseobsegajoči državi, ki jo obvladujejo, podtika se jim gorečnost, maščevalnost in sovraštvo do kristjanov. Predstava, da so Judje so bili na splošno sovražni do kristjanov, je zakoreninjena v antisemitizmu, ki jim je očitalo »zadrto« zavračanje spreobrnjenja in krsta, bogoskrunstvo, skrunjenje hostije in domnevne pakte s hudičem. Britanski zgodovinar Norman Cohn vidi v protokolih sodobno ponovitev te demonološke tradicije.[15] K »diaboličnem značaju« Židov pripada tudi tradicionalna podoba kače, ki tudi v Protokolih ne manjka: nastopa v njih kot simbol »našega naroda«, ki narode Evrope vedno bolj stiska v svoj objem. Prva nemška izdaja Protokolov je ta domnevni objem prikazala na priloženi dopisnici.[16]

Protokoli prevzemajo izmišljotino iz srednjega veka, po kateri so Judje zastrupili vodnjake in tako v letih1347-1350 zakrivili kugo. Govornik na tem mestu pojasnjuje, da naj bi lakota, bolezni itd. ne-Jude pripravile do tega, da sprejmejo židovsko nadvlado.[6] En kliše več iz srednjega veka in začetka modernih časov je bila slika Žida kot oderuha. Na drugem Lateranskem koncilu leta leta 1139 sprejeta prepoved računanja obresti je z naraščajočim pomenom kreditnega sistema za pozno-srednjeveško gospodarstvo imela vse manj vpliva, tako da so kristjani nenadoma postali konkurenca Židom, ki so dotlej edini imeli pravico posojati denar. Obtožba, da računajo oderuške obresti, je bila pot, kako jih marginalizirati in izpodriniti iz bančništva.[17] Kliše »bogatih židov« se je pogosto uporabljalo. Znana primera sta württemberški dvorjan Joseph Süß Oppenheimer (1698-1738) in Frankfurtski bankir Mayer Amschel Rothschild (1744-1812) s svojimi potomci, čigar premoženje se je z (napačnim) induktivnim zaključkom posplošil, tako da se še danes uporablja kot gorivo za zarotniške teorije.[18] To obtožbo je najti skoraj povsod v protokolih, vrh pa doživi v trditvi, da so Judje dejansko ves denar sveta že ob njih nastanku imeli v rokah.[19]

Osrednjo misel protokolov, namreč da so se Judje zakleli uresničiti svoje zlobne naklepe proti krščanstvu, blodi že od 13. stoletja dalje skozi krščansko domišljijo; angleški menih Matthaeus Parisiensis (1200-1259) v svoji Chronica major trdi, da so Judje naskrivaj sklenili zavezništvo s »Tatari«, da bi se maščevali kristjanom.[20] Ta ideja se po letu 1869 vse glasneje oglaša v protižidovskem diskurzu. O domnevni židovski tajni organizaciji »Kahal«, ki naj bi ga nadzorovala Alliance Israélite Universelle, je v pravoslavstvo konvertiran Jud Jakob Alexandrovich Brafman poročal že 1869 v svoji Kniga Kagala (nemški prevod 1928). Izraz se sicer uporablja tudi v protokolih, vendar pa na besedilo samo delo ni vplivalo. Kniga Kagala velja kot idejni prednik protokolov.. [21]

Leta 1869 je tudi Henri Roger Gougenot des Mousseaux (1805-1876), francoski desničarski katolik, objavil delo Le Juif, le judaïsme et la judaïsation des peuples chrétiens, (Jud, židovstvo in judaizacija krščanskih narodov), v katerem je dotlej ločeni priljubljeni zarotniški teoriji, protižidovsko in protiprostozidarsko, združil v eno samoː v prostozidarsko »umetno židovstvo«, ki so ga Judje ustvarili z namenom, da kristjane rekrutirajo za židovstvo.[22] Cohn imenuje delo »Biblija sodobnega antisemitizma«.[23] Odtlej je domnevna neposredna bližina sinagoge in lože ustaljen topos protižidovske literature. Kot pravi Izraelski zgodovinar Jakob Katz, je bila za francoske antisemite skorajda nemogoče, da ne bi napadali tudi prostozidarstva.[24]

Rasne teorija v Essai sur l'inégalité des races humaines Arthurja de Gobineauja še ni protižidovsko usmerjena. Rasistično prevrednotenje Darwinovega dela O izvoru vrst,[25] leta 1859 in pa odmev Gobineauja v okolju Richarda Wagnerja, zlasti v delu Temelji devetnajstega stoletja Wagnerjevega občudovalca Houstona Stewarta Chamberlaina, sta bila v njunem postulatu biološke manjvrednosti Židov podlaga za rasizem narodnjaškega gibanja in kasnejšega nacionalsocializma. Po koncu prve svetovne vojne so nemški narodnjaški krogi protokole interpretirali neizogibno v rasističnem smislu. V njih opisane spletke so razumevali kot tipičen izraz prirojene židovske rasne duše; domiselno naslikana svetovna zarota je tako bila posledica uničevalnega gona, katerega izvor je razumeti ne v veri ali kulturi, temveč v rasi. Po Normanu Cohnu je biološko uničenje domnevnih zarotnikov logičen zaključek rasistično razumljene teorije zarote, .[26]

Nastanek

Avtor

Protokoli sionskih modrecev so ponaredek, ki si pomaga s starejšimi, fiktivnimi besedili,[27] , oziroma so, ker ni originala, čisti »izum«,[28] fikcija, brez stika z resničnostjo.[29] Norman Cohn je ponaredek datiral na leto 1897 ali 1898, in našel dokaze, po katerih je ponaredek nastal v Bibliothèque nationale de France.[30] Kdo je besedilo sestavil, ni jasno. Francoski zgodovinar Henri Rollin (1885-1955) je leta 1939 v L'apocalypse de notre temps prišel do prepričanja, da je izvirnik spisal Elias Cyon (1843-1912), konzervativni ruski pisatelj, ki je od leta 1875 dalje živel v Franciji. Leta 1864 objavljeno francosko satiro za Mauricea Jolyja, je po svoje spremenil v polemično besedilo proti finančnemu ministru Witteju in proti liberalni politiki modernizacije. To besedilo je Pjotr Račkovski (1853-1910), ki je od 1885 do 1902 vodil v Parizu oddelek ruske tajne službe Ohrana, vzel leta 1897 v roke in v antisemitičnem smislu »izboljšal«.[31][32][33] je Pogosto se Račkovski navaja avtor ali naročnik.[34][35][36] Od objave ruskega literarnega zgodovinarja Mihaila Lepehina leta 1998 se poleg Račkovskega kot avtor protokolov omenja tudi njegov asistent Matvej Golovinski (1865-1920): za časa afere Dreyfus, je po navodilu svojega šefa besedilo prevedel v francoščino, da bi carja Nikolaja II. nastrojil proti liberalizmu.[37][38] Škotski zgodovinar James Webb po drugi strani ima Okultistko Juliano Glinka, ki je v Parizu bila v stiku z Račkovskim, kot odgovorno za besedilo.[39]

Nemški zgodovinar Michael Hagemeister je mnenja, da te različice izvirajo iz dveh virov: en vir je besedilo, ki ga je poljska princesa Catherine Radziwill (1858-1941) 1921 širila iz iz svojega pregnanstva v New Yorku; Golovinski ji je 1904/1905 v Parizu pokazal francoski Izvirnik protokolov, ki ga je naredil po naročilu Račkovskega.[40] Na ta vir se je med drugimi tudi naslanjal francoski grof, Alexandre du Chayla (1885-1945), ki se je v svojih, prav tako leta 1921 objavljenih spominih na enega prvih založnikov protokolov, Sergeja Nilusa (1862-1929), s katerim je po svojem spreobrnjenju v Pravoslavno Krščanstvo bil v tesnem stiku. Chayla je bil kasneje priča v Bernskem procesu.[41] Hagemeister dvomi v verodostojnost teh virov in zagovarja tezo - med drugim zaradi več ukrajinizmov v besedilu, - da so ponaredek izdelali ali pa vsaj predelali desno usmerjeni plemiči iz Južne Rusije.[42]

Italijanski literarni znanstvenik Cesare G. De Michelis v svoje kritični študiji besedila pride do zaključka, da najstarejša tiskana ruska različica, ki se je pojavila pozno poleti leta 1903, ni prevod iz francoščine, temveč izvira iz prvotne različice, ki so jo ne dolgo pred tem spisali ruski desničarski skrajneži v St. Peterburgu. Ker so protokoli v ruskem tisku prvič omenjeni aprila 1902, je datum njihovega rojstva mogoče precej natanko določiti. Prva različica je bila parodija na židovsko državo Theodorja Herzl, napisani ob priliki petega Sionističnega Kongresa decembra 1901.[43] Novinar Thomas Grüter pri tem tudi poudarja, da pomembni politični dogodki v Zahodni Evropi, ki bi lahko bili koristni kot dokaz za načrtovano židovske svetovno prevlado, kot je bila afera Dreyfus, nemško-francoska vojna leta 1870/71, ali kolonialna politika evropskih sil v Afriki in Aziji, niso omenjeni. To govori proti tezi, da naj bi protokoli nastali v Zahodni Evropi.[44]

Uporabljeno literarno gradivo

Ponarejevalec si obširno pomaga s predlogo satiričnega spisa Dialogue aux enfers entre Machiavel et Montesquieu »razprava v peklu med Machiavellijem in Montesquieujom«) pariškega odvetnika, Mauricea Jolyja, ki je delo objavil anonimno 1864 v Brusljul[45] To se je razvedelo leta 1921,[30] pri čemer je plagiat, ohranil dikcijo, namen prvotnega pamfleta pa tendenciozno obrnil v njegovo nasprotje.[46] V literarni tradiciji pogovora med mrtvimi se prepirata francoski razsvetljenec in italijanski renesančni filozof, ki mu avtor polaga v usta cinično obrambo nemoralne politične tiranije. V namišljenem dialogu Judje ne igrajo nobene vloge; Joly z Machiavellijem karikira avtoritarno vladavino francoskega cesarja Napoleona III., ki je po udaru 1851 vse bolj krnil civilne pravice in slabil pravnost francoske države. Po Cohnu je v izvodih satire, ki so na voljo v Bibliothèque nationale de France, najti pripombe, ki se pokrivajo s citati v protokolih.[30] 40 odstotkov besedila protokolov je plagiator dobesedno prevzel iz Jolyjeve satire; tok misli je pri Jolyju bistveno bolj uglajen. Protokoli delajo vtis, kot da se je neznanemu piscu pri prepisovanju mudilo.[47] Po drugi strani se je Joly sam, kot je dokazal Umberto Eco, postregel pri priljubljenih zabavnih romanih 19. stoletja, zlasti pri v Alexandre Dumasu in njegovem Joseph Balsamo iz leta 1846, kot tudi pri Le Juif errant (»večnem Judu« avtorja Eugène Sueja) iz leta 1845, in pri Les Mystères du Peuple (»Skrivnosti naroda«) iz leta 1856 - to delo je naklepe za svetovno prevlado podtaknilo Jezuitom.[48]

Pri oblikovanju protokolov je igral pomembno vlogo tudi leta 1868 objavljen senzacionalistični roman Biarritz nemškega pisatelja Hermanna Goedscheja. Knjiga opisuje tajen sestanek na pokopališču v Pragi leta 1860, ki naj bi mu prisluškovala junak romana, »doktor Faust«, in njegov spremljevalec, konvertiran Jud.[49] Predstavniki dvanajstih rodov Izraela (in zastopnika »izobčenih in tavajočih«) naj bi se dobili vsakih sto let, da se pomenijo o tem, kako načrt, zavzeti ves svet, napreduje: Vse zlato sveta mora priti v židovske roke. Kot sredstva za ta namen posamezni govorniki zagovarjajo program liberalizma in negativne posledice socialne modernizacije, ki jih zabelijo z grozljivimi slikami židovske hudobije, kot je zadolženost držav in plemstva, emancipacija židov, in njih prevzemanje nepremičnin, poroke kristjank z Judi, proletarizacija obrtnikov, ločevanje cerkve in države, spodbujanje revolucij, tudi prevzem tiska, trgovine, javnih služb in kulturnega življenja. To je resnično ozadje židovskega tajnega znanja, Kabale. Goedsche si je pri sceni na pokopališču pomagal s pripovedjo Bezgov cvet, ki jo je pet let pred tem objavil Wilhelm Raabe.[50] Pokopališčna scena se je znova pojavila leta 1876 v nekem ruskem spisu, vendar tokrat ne kot fikcija, temveč kot poročilo o dejanskem dogodku. Leto kasneje so se govori pojavili v Nemčiji, Franciji in Avstriji. Deloma so govore pripisali eni sami osebi kot »rabinov govor«. Leta je 1881 francoski desni katoliški časopis Le Contemporain zgodbo ponatisnil, pri tem pa dvanajst ločenih govorov združil v enega samega. Le Contemporain uvodoma pravi, da je »poročilo« prevzel iz knjige v tisku, katere avtor je diplomat „Sir John Readcliff“; gre za psevdonim (Sir John Retcliffe), pod katerim je Goedsche objavil svoj roman. Ideja o skupščini, v kateri je najti predstavnike vseh židov na svetu, izvira iz Sanhedrina, ki ga je sklical leta 1806 Napoleon in ki je od 19. stoletja dalje vir protižidovskih zarotniških teorij.[51][52]

Prve objave

Rusija

Sergej Nil, Близ грядущий антихрист (Blis grjaduschtschi antichrist, »Antikrist je blizu«). Naslovna ilustracija izdaje iz leta 1911 protokolov sionskih modrecev. Posamezne slike vzete posnete iz Dogme in rituel de la haute magie francoskega okultista Éliphasa Lévija, V sredini Antikrist - reprodukcija Tarot kartice Voz - med s kabalističnimi znaki okrašenim z pentagramom in Davidovo zvezdo David, oba печать антихриста »Pečat Antikrista«). Nad temi demonskimi znaki tgriumfalen ruski križ , z geslom Сим победиши (dt.: V njem boš zmagal), Moto črnega stoletja.

Najstarejša različica protokolov je bila objavljena v devetih nadaljevanjih med 26. avgustom in 7. septembrom 1903 v St. Peterburgu v skrajno desničarskem časopisu Znamja »Zastava«), pod naslovom »židovski program za osvojitev sveta«. Izdajatelj Pavel Kruševan (1860-1909) je bil antisemit, blizu Črni stotniji, istega leta je v Kišinjevu organiziral pogrom. Trdil je, da gre za verodostojen, v Franciji spisan »zapisnik sestanka svetovne zveze Prostozidarjev in modrecev Siona«. V Franciji naj bi se tudi nahajali »Tajni arhivi Centralnega komiteja Siona«, katerega predstavnike pa ne gre zamenjevati s Sionističnim gibanjem.[53] Leta 1904 je poljski antisemit Hipolit Lutostański natisnil v drugem delu svojega Talmud sem evrei (» Talmud in Judje«) en kos besedila v ruščini, prav tako kot da gre za prevod iz francoščine.[54]

Leta 1905 so sledile izdaje v Moskvi in v St. Petersburgu, ki so skušale razložiti dogajanja ob prvi ruski revoluciji. Novinar Georgi Butmi (1856-1919) iz pravoslavno-narodne Konfederacije ruskega naroda se je v popularnih izdajah, ki so se tiskale 1906 do 1907 pod različnimi naslovi[30] v veliki meri držal legende o izvoru po Snamja, ji pa je privesil datum: besedilo naj bi 9. decembra 1901 privedli iz francoščine. V izdaji 1907 je tudi navedel, da izhaja iz aktov »Prostozidarske lože egiptovskega obreda« Mizraim (mišljen verjetno obred Memfis-Mišraïm), ki so se ga udeleževali predvsem Judje, kar besedilo postavlja v duhovno bližino Sionizma.[55]

Različica, ki se je sčasoma razširila po vsem svetu, je bila objavljena leta 1905 v drugi izdaji mističnega, apokaliptičnega dela verskega pisatelja Sergeja Nila (1862-1929) Veliko v malem, ali prihod Antikrista in bližajoča se vlada hudiča na zemlji. Delo slika v skladu z 2. pismom Tesaloničanom protikrščansko zaroto »Cerkve Satana,« ki v bistvu temelji na »židovskem prostozidarstvu«. Vse več znakov kaže na prihod Antrikrista, lažnega židovskega mesije, ki mu bo sledila vrnitev Jezusa Kristusa. Judom je bilo s tem dualističnim pogledom pripisana vloga nasprotnika Boga, vendar njihove namere odrešenja ne bodo zavrle, tako da se bodo konec koncev tudi oni spreobrnili h krščanstvu. Pri 2 Thess 2,7 LUTH navedeni »skrivnost nepostavnosti,« gre za tisočletno zaroto židov, za katero Nil v kasnejšem delu trdi, da izvira pri kralju Salomona.[56] Zato je v svojo knjigo kot dvanajsto poglavje dodal razširjeno Besedilo protokolov. Da se je lahko odzval na politiko leta 1905, je Nil besedilo predelal.[57] Da bi dodatno poudaril vlogo Prostozidarjev v svetovni zaroti, ki v samem besedilu igrajo drugotno vlogo, je dodal tekstu podnaslove. Domnevno sodelovanje židov in Prostozidarjev je bilo v celoti izmišljeno, Lože so bile vse kaj drugega kot revolucionarne in so še daleč v 20. stoletje Judom odrekale članstvo.[58]

Delo je do leta 1917 pod raznimi naslovi doživelo več izdaj, s skupno naklado več kot 15.000. V četrti izdaji 1917 Nil trdi, da je avtor protokolov Theodor Herzl, ustanovitelj Sionističnega gibanja. Na prvem svetovnem kongresu sionistov avgusta 1897 v Baslu naj bi imel govor, katerega zapisnik naj bi protokoli bili.[59]

Kako velik odmev so ob objavi protokoli doživeli, ni jasno: po eni strani so jih v Moskvi brali s prižnice,[60] po drugi strani pa ni znakov za kakršnekoli reakcije, ne v obliki člankov v protižidovsko nastrojenem javnem tisku ne v pogromih.[61] V naslednjih letih se le malo ljudi zanima za besedilo, ki se vse pogosteje dojema kot zarotniška teorija. Ob ruski oktobrski revoluciji leta 1917 in med kasnejšo državljansko vojno, ko so kontrarevolucionarni »Beli« v protokolih iskali in našli razloge videti za njih drugače nerazumljiva dogajanja.[60] Širile so se govorile, da je carica Alexandra Feodorovna, ko so jo umorili, pri sebi imela Protokole sionskih modrecev. Radikalno proti-boljševiški emigranti, kot sta bila Fjodor Winberg (1868-1927), ali baltski Nemec Alfred Rosenberg, so spis razširjali po Zahodni in Srednji Evropi, v upanju, da jim bodo protokoli pomagali organizirati podporo proti domnevno židovskem boljševizmu.[62] Tako je v številnih državah prišlo do izdaje protokolov. Čeprav se besedila sem in tja znatno razlikujejo, v jedru vsa temeljijo na izdaji Nilusa iz leta 1911. Razlikujejo se predvsem v komentarjihː da je tajni cilj podzemnih železnic bil, pognati v zrak mesta, kjer so se gradile, je bil več založnikom premočen tobakː protokole naj bi se razumeli metaforično.[63] Protokoli se od tega trenutka dalje niso brali kot religiozno opozorilo pred apokaliptičnim Zlom, temveč kot politična analiza sodobnega dogajanja.

Nemčija

Prvi ne-ruska različica temelji na drugi izdaji Nila iz leta 1911. Izdal jo je januarja 1920 Ludwig von Müller Hausen, ustanovitelj in Predsednik Združenja proti židovski prevladi pod psevdonimom Gottfried zur Beek.[64] Izdaja Müller von Hausen/zur Beeka je do 1938 doživela 22 ponatisov. Zgodovinar Jakob Katz poudarja, da so bili protokoli le eden od številnih protižidovskih publikacij, ki so tiste čase preplavljale državo. poplavljena. Uspeh dela pa kaže, da so v Weimarski Republiki, ljudje potrebovali grešnega kozla za padec monarhije in za poraz v svetovni vojni, glede na rasno večvrednost, ki jo je oznanjevalo ljudsko gibanje[65] Od leta 1929 dalje je delo zalagala založniška hiša NSDAP.

Kasnejši ideolog NSDAP Alfred Rosenberg je leta 1923 dodal podrobnejši komentar, ki je v povojnem razvoju videl potrditev v protokolih opisanih načrtov.[66] Komentar je doživel velik uspeh, tako da so ga leta 1924, 1933, 1938 in 1941 ponatisnili.

Naslovna stran Dearborn Independent 22. Maja 1920. S to številko je časopis začel v nadaljevanjih objavljati Protokole sionskih modrecev

1924 je Theodor Fritsch pod naslovom Sionistični protokoli. Program mednarodne tajne vlade , tretjo različico v nemščini, tokrat kot domneven prevod »iz angleškega originala, ki se nahaja v Britanskem Muzeju«.[67] Fritsch v predgovoru navaja kot argument za pristnost mnenje, da si kaka arijska glava take zahrbtne podlosti ne bi mogla izmisliti in zahteva, da bo židovstvo »kot edini krivec postavljeno pred sodnika: zaklet sovražnik častnega človeštva«.[68]

Angleško govoreče države

Angleški Prevod protokolov pod naslovom The Jewish Peril (židovska propast) je na britanski trg prišel v začetku leta 1920. Konzervativni Morning Post je istega leta pod naslovom Vzrok za svetovne nemire Nemirov izvlečke, pristnost protokolov pa je odkrito pustil odprto. V ZDA je Henry Ford v svojem časopisu The Dearborn Independent - obenem s podrobnim komentarjem - dal objaviti povzetek več člankov pod naslovom The International Jew: The World’s Foremost Problem (Mednarodni Žid: najpomembnejši problem sveta). Naklada je dosegla pol milijona izvodov in prevode so objavili v Franciji, na Norveškem, Danskem, Poljskem, v Bolgariji, Italiji, Grčiji in konec koncev tudi tudi Japonsko in Kitajsko. Čeprav se je v pravnem sporu leta 1927 od protokolov distanciral, nosi tako Ford odgovornost za da njih širjenje po svetu.[69]

Francija

V Franciji so izšli trije različni prevodi protokolov. Za najbolj razširjenim je stal Monsignor Ernest Jouin (1844-1932), Katoliški duhovnik, ki je svoj prevod objavil leta 1920 v Revue Internationale des Sociétés Secrètes pojavil.[70] Da so se protokoli razširili po Franciji, je tudi zasluga ameriške antisemitke Leslie Fry (alias Paquita Louise de Shishmareff, 1872-1970). V časopisnem članku iz leta 1921 pravi, da bi avtor protokolov lahko bil sionistični publicist, Ašer Ginzberg. Spisal naj bi ga leta 1890 v Odesi v hebrejskem jeziku za svoje tajno društvo Bnei Moše (sinovi Mojzesa) pisno. Francoski prevod besedila naj bi prišlo v roke Alliance Israélite Universelle, mednarodne židovske kulturne organizacije, od tam pa leta 1897 na Baselski kongres, od koder tudi izvira Nilusova kopija.[53]

Razkrinkanje ponaredka

Odlomek iz Londonskega Timesa 16. Avgusta 1921 s člankom Philipa Gravesa

Dvomi o verodostojnosti protokolov so se pojavili zelo zgodaj. Že pred Prvo svetovno vojno je rusko notranje ministrstvo naročilo preiskavo, ki je prišla do zaključka, da gre za ponaredek.[71] Londonski dnevnik Times je knjigo ocenil najprej pozitivno. Avgusta 1921 pa je dopisnik v Istanbulu Philip Graves objavil vrsto člankov, v katerih je prvič dokazal, da gre pri protokolih za plagiat: na dolgo in široko je neznani avtor prepisoval iz knjige Jolyja iz leta 1864, in sicer na okorel način, ki ga je bilo težko spregledati. S tem je bilo dokazano, da gre za ponaredek - bolje rečeno izmišljotino, saj dokument, ki naj bi se ponarejal, nikoli ni obstajal. Po Gravesu je delo zlonamerna fantazija, ki naj bi očrnila Judje in pripadnike Bunda zaradi njihove domnevne vloge v ruski Revoluciji leta 1905.[72] nemški Novinar Binjamin Segel je leta 1924 objavil »žebelj v krsti« vere v pristnost protokolov. V uvodu je opozoril, da človeške neumnosti in lahkovernosti, tudi med izobraženimi, ne gre podcenjevati, nato pa ponovil vse dokaze za to, da gre za ponaredek. Njegova knjiga je dobila komaj kaj odmeva, tudi zato, ker jo je izdala židovska založba, kar je antisemitom zadoščalo za dokaz, da gre pristransko omejevanje nastale škode.[73][74]

Večje zanimanje je značaj protokolov kot ponaredek v Bernskem procesu, ki se je od novembra 1933 do oktobra 1934, in od aprila do maja 1935 odvijal pred višjim sodiščem kantona Bern.[75]Šlo je za kazensko ovadbo Švicarskega združenja židovskih skupnosti in židovske skupnosti v Bernu z dne 26. Junija 1933 proti petim članom Švicarske nacionalne socialistične delavske stranke in Nacionalne fronte. Obtožena stran je širila protižidovski propagandni material, med drugim Fritschevo izdajo Protokolov sionskih modrecev. Tožnikom je šlo ne nazadnje za sodno veljaven dokaz, da so protokoli ponaredek. Proces se je zavlekel, med drugim tudi zato, ker sta obe strani zahtevali priče iz tujine. Do besede je prišlo več udeležencev in opazovalcev prvega sionističnega svetovnega kongresa leta 1897, ki so vsi pričali v smislu, da je na kongresu šlo za ustvarjanje varnega doma za Jude v Palestino in da so vse razprave bile javne. Do kakšnih tajnih protokolov tako ni moglo priti. Tožniki so predvsem skušali »vse potisniti na rusko cizo«, kot je rekel odvetnik Boris Lifschitz. Dejansko so ustvarili eno od verzij nastanka protokolov, po kateri naj bi jih leta 1903 ponaredili v Parizu uslužbenci ruske tajne službe. Ta različica je desetletja dolgo prevladovala v zgodovinopisju in šele pred kratkim se je začelo o njej dvomiti.[76]

Nemški strokovnjak, nacionalni socialist Ulrich Fleischhauer (1876-1960), je zato legendo, da je izvor dela Nilus, z nekaj besedami odpravil kot napačno in zatrdil, da je vzporedno s sionističnim kongresom avgusta 1897 potekal »Kongres B'nai B'rith in židovskih visokih lož«, na katerem so se protokoli sprejeli.[77] Sodišče se od te neutemeljene argumentacije ni pustilo preslepiti in je v svoji obrazložitvi sodbe z dne 14. maja 1935 ugotovilo:

  • »Dokaza, da je tako imenovane. Protokole, kot jih brušura Fritscha vsebuje, pripravil predstavil in o njih razpravljal židovski avtor (ali več židov), se sodišču ni predložilo«

Protokoli so plagiat Jolyja in dodatno rumenega tiska. Dva obtoženca sta na prvi stopnji bila obsojena zaradi kršitve 14. člena Zakona o filmskih predstavah in ukrepih proti rumenemu tisku na simbolično globo in delen prevzem stroškov sodnega postopka.[78] V pritožbenem postopku je novembra 1937 je Bernsko višje sodišče obsodbo razveljavilo, ker izraza rumeni tisk za politično literaturo ni mogoče uporabiti, saj prešuštniška komponenta v njej ni prisotna. O tem, da so protokoli plod fantazije, pa sodišče ni imelo nobenih dvomov, zahtevo tožene strani po odškodnini je zavrnilo: »Kdorkoli takole podlo hujskanje objavlja, mora biti pripravljen na to, da ga bo to kaj stalo.«[79]

Odkritje, da gre za ponaredek, je v veliki meri ostalo brez posledic. Zur Beek, Rosenberg in drugi pristaši protokolov so preprosto začeli trditi, da je Joly bil Jud in da mu je v resnici bilo ime »Moïse Joël«. Po njihovem mnenju satira iz leta 1864 ne samo da ni argument proti, temveč za pristnost protokolov. Da v Dialogu aux enfers ... sploh ni bilo govora o Judih, temveč da je edino in samo šlo za Napoleona III, za njih ni bil noben argument.[80] Fleischhauerjevo pričevanje, ki mu sodišče ni verjelo tudi en sam stavek ne, so tiskali kot še en dokaz več za pristnost protokolov.[81]

Zahodna Evropa in Severna Amerika dandanes

Po koncu Druge svetovne vojne so protokoli v Zahodni in Srednji Evropi v veliki meri izginili izpred oči javnosti. Le redki teoretiki zarote in antisemiti, kot je Horst Mahler, jih še citirajo. V Nemčiji se njih širjenje kazensko preganja. V najnovejšem času je leta 2015 organizator »stranke miru« v Koblenzu bil obsojen na denarno kazen in ukor, ker je protokole priporočal za branje v javnosti.[82] Znanstveno obdelana izdaja besedila je izšla leta 1998pri založbi Wallenstein, poleg tega je lahko dostopna na številnih spletiščih.[83]

Zaradi svojega zanikanja Holokavsta znani škof reda Pija X Richard Williamson, se je desetletja dolgo v svojih pridigah in okrožnicah skliceval protokole, ki jih je poimenoval »poslane od Boga«. Tudi drugi predstavniki reda Pija, tako tudi njegov ustanovitelj,pokojni Nadškof Marcel Lefebvre, so rade volje uporabljali izraz »židovsko-prostozidarske-ateistične« svetovne zarote. Podobno piše skrajno desničarski sedisvakantni katoliški teolog Janez Roth Kranz v svoji knjigi Protokoli sionskih modrecev - izpolnjeni!.[84][85] Kasnejši član parlamenta dežele Baden-Württemberg Wolfgang Gedeon (AfD) je odobravajoče omenjal protokole v dveh svojih spisih 2009 in 2012.[86]

V ZDA sta v sedemdesetih letih skrajno desni združenji National States’ Rights Party in California Noontide Press skrbeli za širjenje zarotniških teorij.Predstavniki skrajno desničarskih milic jih še dalje razglašajo, prav tako tudi pristaši NarodaIslama.[87] Wal-Mart, prodajno podjetje z največjim prometom v svetovnem merilu, je še leta 2004 v ZDA razpečavalo protokole.[88] Tudi v Kanadi jih je bilo mogoče dobiti po 1945.

Sovjetska zveza in Rusija po SZ

Že v času Sovjetske zveze so bile govorice o židovski svetovni zaroti zelo razširjene. Konec šestdnevne vojne leta 1967 se sklada z začetkom propagandistične akcije, ki je prikazovala sionizem kot globalno grožnjo, in ga postavljala v okvir razprav o zarotah. Raziskovalec sionizma Jurij Ivanov je leta 1969 objavil knjigo Осторожно: сионизм! »Pozor: sionism!«), katere rdeča nit sledi protokolom.[89][90] V sedemdesetih letih sol vodje Sovjetske zveze vedno znova opozarjali pred židovsko-prostozidarsko zarote, kateri so načelovali oporečniki, kot sta bila Aleksander Solženicin in Andrej Saharov in organizacija za človekove pravice Amnesty International.[91]

V devetdesetih letih, po razpadu Sovjetske zveze, je besedila in ideje protokolov sionskih modrecev[92] začela širiti radikalna nacionalistična organizacija Pamjat, Še danes se v Rusiji ohranja spomin na Sergej Nilusa, ki v verskih in domoljubnih krogih ima že kultni značaj. Njegove knjige, še posebej knjige, kjer je najti protokole, se pridno kupujejo. V zborniku apokaliptičnih in protižidovskih spisov Россия перед вторым пришествием (dt.: »Rusija pred drugim prihodom«), ki se od izdaje do izdaje vse bolj debeli, tako da jo sedaj tiskajo v dveh delih, je najti tudi protokole sionskih modrecev . Prva izdaja leta 1993 je znašala 100.000 izvodov, gre za uspešnico, ki se jo že tudi tiska na črno: za rusko sodišče je njeno tiskanje antisemitsko.[93] Tudi upodabljajoča umetnost uporablja protokole in njih simboliko: priljubljeni slikar Ilja Glazunov , je v svoji 1990 končani monumentalni sliki »Veliki Eksperiment«, prikazal krvavo zgodovino Rusije v 20. stoletju; točno v sredo slike, med glave Marxa, Lenina in Stalina, je postavil s kabalističnimi znaki okrašen pentagramom, kot ga lahko vidimo v Nilovi izdaji leta 1911. S tem namiguje, da so Marx in boljševiki bili zastopniki židovske zarote.[94][95]

Arabski svet in Islam

Misel, da bi Judje lahko bili grožnja za svet ali da bi selo stremeli po nadvladi sveta, je bila arabskemu svetu do 20. stoletja tuja. Stoletja tujih. Namesto tega prevladuje stereotip šibkega, strahopetnega in zaničevanja vrednega Juda.[96] Čeprav so leta 1921, 1926 in 1927 ali 1928 arabski kristijani protokole prevedli v arabščino, je knjiga ostala brez odmeva.[97]

Samo od začetka Palestine konflikta, obstaja velika Muslimanska sprejem protokolov.[98] Po 1929 krvavih nemirih 1929 med Judi in Muslimani v Jeruzalemu, Hebronu in Safedu je Mohamed Amin al-Husseini, Veliki mufti Jeruzalema, s protokoli skušal dokazati, da so nemire zanetili Judje.[99] 1938 so na Islamski parlamentarni konferenci v podporo Palestini, ki so jo organizirali Muslimanski bratje, delili prevod protokolov in Hitlerjevega Mein Kampfa - kariera teh spisov v Islamskem prostoru se je začela.[97] Po travmatičnem porazu Arabskih držav v vojni za neodvisnost Izraela leta 1948 in po begu in izgonu Palestincev, ki sta porazu sledila, so protižidovska stališča in zarotniške teorije v islamskem svetu postajala vse bolj popularna.[100] Odtlej so protokoli sionskih modrecev v Islamskem svetu vse vplivnejši: se štejejo kot pomemben vir informacij o Sionizmu in židovstvo, urejajo jih in tiskajo ugledne založniške hiše, ugledni politiki, intelektualci in verski voditelji vseh usmeritev se opirajo nanje.[101] Razširjeno je mnenje, da jih Zahod , kulturno, tehnično, ekonomsko in politično ponižuje in zatira: križarski pohodi so za to okolje začetek tradicije, katere lok se pne do imperializma in kolonializma 19. in 20. Stoletja, do ustanovitve države Izrael leta 1948 in tja do bližnjevzhodnega konflikta , ki od takrat tli. Številni porazi, ki jih je Arabski svet utrpel v spopadih z Zahodom in zahodno usmerjenim Izraelom, so pripeljali do občutkov nemoči in jeze, ki se zrcalijo v zarotniških fantazijah: vzrok zanje ni kasneča se posodobitev v arabskih državah ali njih neenotnost, temveč zločesto, konspirativno delovanje enega samega premočnega sovražnika: Juda. Idealno tipično formulacijo te zarote predstavljajo protokoli.[102]

Viri

  1. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Legende von der jüdischen Weltverschwörung. C.H. Beck, München 2007, S. 43.
  2. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Einführung. In: Ders. (Izd.), Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Grundlage des modernen Antisemitismus. Eine Fälschung. Text und Kommentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 7.
  3. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 34.
  4. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Grundlage des modernen Antisemitismus. Eine Fälschung. Text und Kommentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 35.
  5. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Grundlage des modernen Antisemitismus. Eine Fälschung. Text und Kommentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 56.
  6. 6,0 6,1 Jeffrey L. Sammons (Izd.): Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Grundlage des modernen Antisemitismus. Eine Fälschung. Text und Kommentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 64 f. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Jeffrey L. Sammons 2011 so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  7. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.“ Der Mythos der jüdischen Weltverschwörung. Elster Verlag, Baden-Baden 1998, S. 105.
  8. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 63.
  9. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 53.
  10. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Grundlage des modernen Antisemitismus. Eine Fälschung. Text und Kommentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 59 f.
  11. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 113.
  12. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Grundlage des modernen Antisemitismus. Eine Fälschung. Text und Kommentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 110.
  13. Auch zum Folgenden siehe Michael Weh: Gefährliche Fiktion. Die „Protokolle der Weisen von Zion“ (= Hamburger Skripte 3, hrsg. vom Rosa-Luxemburg-Bildungswerk e. V., Hamburg, Juni 2002) (online (PDF; 183 kB), Zugriff am 29. Dezember 2011).
  14. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Grundlage des modernen Antisemitismus. Eine Fälschung. Text und Kommentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 74 und 66.
  15. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.“ Der Mythos der jüdischen Weltverschwörung. Elster Verlag, Baden-Baden 1998, S. 13.
  16. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 38.
  17. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Legende von der jüdischen Weltverschwörung. C.H. Beck, München 2007, S. 50.
  18. Jasmin Waibl-Stockner: „Die Juden sind unser Unglück.“ Antisemitische Verschwörungstheorien und ihre Verankerung in Politik und Gesellschaft. LIT-Verlag, Berlin 2009, S. 183 ff.
  19. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 57.
  20. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Legende von der jüdischen Weltverschwörung. C.H. Beck, München 2007, S. 13 f.
  21. ¸Leonid Luks: Zwei Gesichter des Totalitarismus. Bolschewismus und Nationalsozialismus im Vergleich. Böhlau, Köln/Weimar Wie 2007, S. 33; Anke Hilbrenner: Brafman, Jakov. In: Wolfgang Benz (Izd.): Handbuch des Antisemitismus. Bd. 2: Personen. De Gruyter Saur, Berlin 2009, ISBN 978-3-598-44159-2, S. 97 (abgerufen über De Gruyter Online); Michel Bernhardt und Julia Jaki: Die ‚Protokolle der Weisen von Zion‘. Die Genese der Idee einer jüdisch/zionistischen Weltverschwörung in Europa und der arabischen Welt. In: Schirin Fathi (Izd.): Komplotte, Ketzer und Konspirationen. Zur Logik des Verschwörungsdenkens. Beispiele aus dem Nahen Osten. transcript, Bielefeld 2010, ISBN 978-3-8376-1341-4, (abgerufen über De Gruyter Online) S. 204 .
  22. Daniel Pipes: Verschwörung. Faszination und Macht des Geheimen, Gerling Akademie Verlag München 1998, S. 213.
  23. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.“ Der Mythos der jüdischen Weltverschwörung. Elster Verlag, Baden-Baden 1998, S. 42–46.
  24. Zitiert nach Daniel Pipes, Verschwörung. Faszination und Macht des Geheimen, Gerling Akademie Verlag München 1998, S. 215.
  25. Jacob Katz: Vom Vorurteil bis zur Vernichtung. Der Antisemitismus 1700–1933, C.H. Beck, München 1989, S. 314; Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Legende von der jüdischen Weltverschwörung. C.H. Beck, München 2007, S. 54–57.
  26. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.“ Der Mythos der jüdischen Weltverschwörung. Elster Verlag, Baden-Baden 1998, S. 180 f.
  27. Daniel Pipes, Verschwörung. Faszination und Macht des Geheimen, Gerling Akademie Verlag München 1998, S. 64 und 72.
  28. Jasmin Waibl-Stockner: „Die Juden sind unser Unglück.“ Antisemitische Verschwörungstheorien und ihre Verankerung in Politik und Gesellschaft. LIT-Verlag, Berlin 2009, S. 73.
  29. Jasmin Waibl-Stockner: „Die Juden sind unser Unglück.“ Antisemitische Verschwörungstheorien und ihre Verankerung in Politik und Gesellschaft. LIT-Verlag, Berlin 2009, S. 73.
  30. 30,0 30,1 30,2 30,3 James Webb: Das Zeitalter des Irrationalen. Politik, Kultur & Okkultismus im 20. Jahrhundert. Marix, Wiesbaden 2008. S. 261.
  31. Henri Rollin, L'apocalypse de notre temps. Les dessous de la propagande allemande d'après des documents inédits, Gallimard, Paris 1939.
  32. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.“ Der Mythos der jüdischen Weltverschwörung. Elster Verlag, Baden-Baden 1998, S. 80–110.
  33. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 14.
  34. Daniel Pipes: Verschwörung. Faszination und Macht des Geheimen. Gerling Akademie Verlag München 1998, S. 137.
  35. Saul Friedländer: Das Dritte Reich und die Juden, Bd. 1: Die Jahre der Verfolgung 1933–1939, C.H. Beck, München 1998, S. 109.
  36. Helmut Reinalter,Die Weltverschwörer. Was sie eigentlich alles nie erfahren sollten, Ecowin, Salzburg 2010, S. 121.
  37. Éric Conan: L’origine des Protocoles des sages de Sion. Les secrets d’une manipulation antisémite. In: L’Express vom 16. November 1999
  38. Wolfgang Wippermann, Agenten des Bösen. Verschwörungstheorien von Luther bis heute, be.bra. Verlag, Berlin 2007, S. 67 f.
  39. James Webb, The Occult Establishment. The Dawn of the New Age and The Occult Establishment. La Salle, Ill. 1976, Kapitel IV.
  40. Princess Radziwill Quizzed at Lecture. V: New York Times (online).
  41. Michael Hagemeister: The Protocols of the Elders of Zion. Between History and Fiction, New German Critique 103 (2008), S. 90 f. (online (PDF; 4,1 MB), Zugriff am 1. November 2011).
  42. Michael Hagemeister: Der Mythos der „Protokolle der Weisen von Zion“. In: Ute Caumanns und Mathias Niendorf (Izd.), Verschwörungstheorien. Anthropologische Konstanten - historische Varianten, Fibre, Osnabrück 2001, S. 89–101.
  43. Cesare G. De Michelis, The Non-Existent Manuscript. A Study of the Protocols of the Sages of Zion. University of Nebraska Press, Lincoln, NE, 2004, referiert nach Michael Hagemeister: Die Protokolle der Weisen von Zion. In: Wolfgang Benz (Izd.): Handbuch des Antisemitismus. Band 6: Schriften und Periodika. De Gruyter Saur, Berlin 2013, S. 553 ISBN 978-3-11-025872-1 (abgerufen über De Gruyter Online).
  44. Thomas Grüter: Freimaurer, Illuminaten und andere Verschwörer. Wie Verschwörungstheorien funktionieren. Fischer Taschenbuch-Verlag, Frankfurt 2011, 3. Aufl., S. 188 f.
  45. Die neueste deutsche Ausgabe ist: Maurice Joly, Ein Streit in der Hölle. Gespräche zwischen Machiavelli und Montesquieu über Macht und Recht, hrsg. v. Hans Magnus Enzensberger, Die Andere Bibliothek, Bd. 73, Eichborn Verlag, Frankfurt am Main 1991.
  46. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Legende von der jüdischen Weltverschwörung. C.H. Beck, München 2007, S. 38.
  47. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 12 f.
  48. Umberto Eco: Fiktive Protokolle. In: Umberto Eco: Im Wald der Fiktionen. Sechs Streifzüge durch die Literatur. Harvard-Vorlesungen (Norton lectures 1992–93). Hanser, 1994, S. 177 f.
  49. Abgedruckt bei Jeffrey L. Sammons (Izd.): Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Grundlage des modernen Antisemitismus. Eine Fälschung. Text und Kommentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 121–127; Zusammenfassung und Deutung ebd., S. 8 ff.
  50. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 8.
  51. Daniel Pipes: Verschwörung. Faszination und Macht des Geheimen. Gerling Akademie Verlag, München 1998, S. 120 f.
  52. Wolfgang Benz: Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Legende von der jüdischen Weltverschwörung. C.H. Beck, München 2007, S. 30–36.
  53. 53,0 53,1 Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897. In: Heiko Haumann (Izd.), Der Traum von Israel. Die Ursprünge des modernen Zionismus, Beltz Athenäum, Weinheim 1998, S. 256 ff. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Michael Hagemeister 1897 so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  54. Cesare G. De Michelis, The Non-Existent Manuscript. A Study of the Protocols of the Sages of Zion, University of Nebraska Press, Lincoln, NE, 2004, S. 9.
  55. Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897. In: Heiko Haumann (Izd.), Der Traum von Israel. Die Ursprünge des modernen Zionismus, Beltz Athenäum, Weinheim 1998, S. 256 f.
  56. Michael Hagemeister: Die Weisen von Zion als Agenten des Antichrist.
  57. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. YYY;
  58. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 17 f.
  59. Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897. In: Heiko Haumann (Izd.), Der Traum von Israel. Die Ursprünge des modernen Zionismus, Beltz Athenäum, Weinheim 1998, S. 257 ff.
  60. 60,0 60,1 Daniel Pipes: Verschwörung. Faszination und Macht des Geheimen. Gerling Akademie Verlag, München 1998, S. 137. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Daniel Pipes 1998 so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  61. Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897. In: Heiko Haumann (Izd.), Der Traum von Israel. Die Ursprünge des modernen Zionismus, Beltz Athenäum, Weinheim 1998, S. 259.
  62. Wolfgang Wippermann: Agenten des Bösen. Verschwörungstheorien von Luther bis heute. be.bra. Verlag, Berlin 2007, S. 75 f.
  63. Jeffrey L. Sammons (Izd.): Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 58, Anm. 22.
  64. Kurzbiographie Müller von Hausens auf humanitas-international.org. Abgerufen am 14. Oktober 2011.
  65. Gottfried zur Beek (Izd.): Die Geheimnisse der Weisen von Zion. Auf Vorposten, Charlottenburg 1919 (tatsächlich 1920).
  66. Alfred Rosenberg: Die Protokolle der Weisen von Zion und die jüdische Weltpolitik. Boepple (= Deutscher Volksverlag), München 1923.
  67. Die Zionistischen Protokolle. Das Programm der internationalen Geheimregierung. Aus dem Englischen übersetzt nach dem im Britischen Museum befindlichen Original. Mit einem Vor- und Nachwort von Theodor Fritsch. 14. Auflage. Hammer-Verlag, Leipzig 1933.
  68. Wolfgang Benz, Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Legende von der jüdischen Weltverschwörung, C.H. Beck, München 2007, S. 72.
  69. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 19.
  70. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 19 f.
  71. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 21.
  72. “The Protocols of Zion – An Exposure”. Transcript of Philip Graves's articles published in the London Times, August 16 to 18, 1921 auf der Seite emperors-clothes.com, Zugriff am 8. Oktober 2011.
  73. Binjamin Segel, Die Protokolle der Weisen von Zion kritisch beleuchtet. Eine Erledigung, Philo Verlag, Berlin 1924.
  74. Wolfgang Benz, Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Legende von der jüdischen Weltverschwörung. C.H. Beck, München 2007, S. 76 f.
  75. Michael Hagemeister: Berner Prozess um die „Protokolle der Weisen von Zion“. In: Wolfgang Benz (Izd.): Handbuch des Antisemitismus. Bd. 4: Ereignisse, Dekrete, Kontroversen. De Gruyter, Berlin 2011, ISBN 978-3-598-24076-8, S. 49 ff. (abgerufen über De Gruyter Online).
  76. Michael Hagemeister: Berner Prozess um die „Protokolle der Weisen von Zion“. In: Wolfgang Benz (Izd.): Handbuch des Antisemitismus. Bd. 4: Ereignisse, Dekrete, Kontroversen. De Gruyter, Berlin 2011, ISBN 978-3-598-24076-8, S. 49 ff. (abgerufen über De Gruyter Online).
  77. Michael Hagemeister: Die 'Protokolle der Weisen von Zion' und der Basler Zionistenkongreß von 1897.
  78. Begründung und Verlesung des Urteils, 14.
  79. Norman Cohn: „Die Protokolle der Weisen von Zion.“ Der Mythos der jüdischen Weltverschwörung. Elster Verlag, Baden-Baden 1998, S. 236.
  80. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 13.
  81. Ulrich Fleischhauer, Die echten Protokolle der Weisen von Zion. Sachverständigengutachten, erstattet im Auftrage des Richteramtes V in Bern, U. Bodung-Verlag, Erfurt 1935.
  82. Hartmut Wagner: Judenhetze bei Koblenzer Friedensparty: „Protokolle der Weisen von Zion“ als Lektüre empfohlen. rhein-zeitung.de, 26.
  83. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 26.
  84. Johannes Rothkranz: Die „Protokolle der Weisen von Zion“ – erfüllt! Band 1 (2 Teilbände). Verlag Anton Schmid, Durach 2004, ISBN 3-938235-01-2.
  85. Wolfgang Benz, Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Legende von der jüdischen Weltverschwörung. C.H. Beck, München 2007, S. 95.
  86. Armin Pfahl-Traughber: Wolfgang Gedeon und die „Protokolle der Weisen von Zion“. hpd.de, 31. Mai 2016
  87. Daniel Pipes: Verschwörung. Faszination und Macht des Geheimen. Gerling Akademie Verlag, München 1998, S. 23.
  88. Anthony Bianco: Wal-World: Inside the Empire of the World’s Largest Company. In: Willamette Week, 8. März 2006. Abgerufen am 18. Oktober 2011.
  89. Howard Sachar: A History of the Jews in the Modern World. Knopf, New York 2005, S. 722.
  90. Paul Johnson, A History of the Jews. Weidenfeld & Nicolson, London 1987, S. 575–576.
  91. Jeffrey L. Sammons: ‘‘Uvod’’. V: Ders. (Izd.), Protokoli sionskih modrecev. Temelj modernega antisemitizma. Ponaredek. Besedilo in komentar. 6. Auflage. Wallstein, Göttingen 2011, S. 26.
  92. William Korey, Russian Antisemitism, Pamyat, and the Demonology of Zionism. Routledge, New York 1995, S. 13 f.
  93. Protocols of the elders of Zion, in: Holocaust Encyclopedia, online auf: www.ushmm.org/
  94. Michael Hagemeister: Die Weisen von Zion als Agenten des Antichrist. In: Bodo Zelinsky (Izd.): Das Böse in der russischen Kultur. Böhlau, Köln/Weimar/Wien 2008, S. 83 ff.
  95. „Das große Experiment“ auf der Webseite tanais.info, Zugriff am 7. November 2011.
  96. Michel Bernhardt und Julia Jaki: Die ‚Protokolle der Weisen von Zion‘. Die Genese der Idee einer jüdisch/zionistischen Weltverschwörung in Europa und der arabischen Welt. In: Schirin Fathi (Izd.): Komplotte, Ketzer und Konspirationen. Zur Logik des Verschwörungsdenkens. Beispiele aus dem Nahen Osten. transcript, Bielefeld 2010, ISBN 978-3-8376-1341-4, (abgerufen über De Gruyter Online) S. 206 ff.
  97. 97,0 97,1 Stefan Wild: Importierter Antisemitismus? Die Religion des Islam und die Rezeption der ,Protokolle der Weisen von Zion' in der arabischen Welt. In: Dirk Ansorge (Hrsg.): Antisemitismus in Europa und in der arabischen Welt. Bonifatius/Lembeck, Paderborn, Frankfurt am Main 2006, S. 205.
  98. Michel Bernhardt und Julia Jaki: Die ‚Protokolle der Weisen von Zion‘.
  99. Michel Bernhardt und Julia Jaki: Die ‚Protokolle der Weisen von Zion‘. Die Genese der Idee einer jüdisch/zionistischen Weltverschwörung in Europa und der arabischen Welt. In: Schirin Fathi (Izd.): Komplotte, Ketzer und Konspirationen. Zur Logik des Verschwörungsdenkens. Beispiele aus dem Nahen Osten. transcript, Bielefeld 2010, ISBN 978-3-8376-1341-4, (abgerufen über De Gruyter Online) S. 217.
  100. Michel Bernhardt und Julia Jaki: Die ‚Protokolle der Weisen von Zion‘.
  101. Esther Webman: The Adoption of the Protocols in the Arab Discourse on the Arab-Israeli Conflict, Zionism and the Jews.
  102. Wolfgang Benz, Die Protokolle der Weisen von Zion. Die Legende von der jüdischen Weltverschwörung. C.H. Beck, München 2007, S. 96 ff.