Patrick Modiano

Patrick Modiano
Patrick Modiano 6 dec 2014 - 23.jpg  *
Patrick Modiano med tiskovno konferenco švedske akademije 6 December 2014.
RojstvoJean Patrick Modiano  *
(1945-07-30) 30. julij 1945 (74 let)
Boulogne-Billancourt, France  *
PoklicKnjiževnik  *
JezikFrancoščina
NarodnostFrancija
DržavljanstvoFlag of France.svg Francija[1]
ŽanrRomani
Pomembnejše nagradeGrand Prix du roman de l'Académie française (1972)
Prix Goncourt (1978)
Prix mondial Cino Del Duca (2010)
Austrian State Prize for European Literature (2012)
Nobel Prize in Literature (2014)
ZakonciDominique Zehrfuss
OtrociZina Modiano
Marie Modiano

Jean Patrick Modiano (francoska izgovarjava: [ʒɑ̃ paˈtʁik ˌmɔdjaˈno]; * 30. julija 1945) je francoski književnik in prejemnik Nobelove nagrade za književnost za leto 2014. Pred tem je leta 2012 dobil Nagrado države Avstrije za evropsko literaturo, leta 2010 Prix mondial Cino Del Duca, ki jo podeljuje Institut de France, za življensko delo, leta 1978 Prix Goncourt za Rue des boutiques obscures, in 1972 Grand Prix du roman de l'Académie française za Les Boulevards de ceinture. Njegova dela so prevedena v številne jezike, med drugim seveda tudi v slovenščino,[2] v veliki meri po zaslugi Nobelove nagrade.[3]

Zgodnja in zasebna leta

Jean Patrick Modiano se je rodil v kraju Boulogne-Billancourt, eni od občin v zahodnem predmestju Pariza 30. julija 1945. Njegov oče, Albert Modiano (1912–77, rojen v Parizu), je bil italijanskega judovskega porekla;[4] po očetovi strani je bil potomec sefardske družine iz Soluna.[5] Materi je bilo ime Louisa Colpijn (1918-2015), tudi Louisa Colpeyn; bila je igralka belgijskega porekla.[6] Modianova starša sta se spoznala v zasedenem Parizu med 2. svetovno vojno, njuno razmerje je bil napol tajno (kmalu po Patrickovem rojstvu sta se ločila).[7] Oče ni hotel nositi Rumene zvezde in se tudi ni javil, ko so Pariške Jude zbirali za deportacijo v nacistična koncentracijska taborišča.[3] Prijeli so ga februarja 1942 in malo je manjkalo, da ga niso deportirali.[7] Med leti vojne se Albert preživljal s posli na črnem trgu in se družil s francoskimi pomagači Gestapa.[3][4] Vodje tako imenovane Carlingue so izvirali iz francoskega podzemlja. Albert Modiano o teh časih s svojim sinom ni govoril, vse do svoje smrti 1977.[4]

Otroštvo Patricka Modiana se je odvijalo v edinstvenem vzdušju. Prva leta je živel pri starih starših po materini strani, tako da je flamščina bila njegov prvi jezik.[8] Odsotnost očeta, in pogosto tudi matere, ki je gostovala, ga je zbližala z dve leti, mlajšim bratom Rudyijem,[7] ki je star devet let, nenadoma zbolel in umrl nenadoma umrl (Patrick Modiano je bratu posvetil dela med 1967 in 1982). Ko se v svojih slavnih spominih Un Pedigree (2005) spominja teh časov, pravi Modiano: »Avtobiografijo pisati mi ni bilo mogoče, zato sem tudi delo dal ime 'pedigre': knjiga ni toliko o tem kaj sem počel jaz, temveč kaj so drugi počeli z menoj.«[9]

Kot otrok je obiskoval osnovno šolo École du Montcel v Jouy-en-Josas, kasneje Collège Saint-Joseph de Thônes in Haute-Savoie,potem pa gimnazijo Lycée Henri-IV v Parizu. Na zavodu Henri-IV ga je geometrijo učil pisatelj Raymond Queneau, prijatelj Modianove matere. Maturiral je v Annecyju leta 1964.Oče ga je proti njegovi volji prijavil na hypokhâgne, pripravljalni tečaj za študij, kjer ni dolgo zdržal.1965 se je vpisal na Sorbonno, da bi mu kot študentu ne bilo treba k vojakom, vendar študija ni dokončal.

Poroka in družina

Leta 1970 je Modiano poročil Dominique Zehrfuss. V intervjuju za revijo Elle 2003 je med drugim rekel: »Poročni dan mi je v spominu prava katastrofa. Deževalo je. Prava mora. Poročni priči sta bila Queneau, ki je skrbel zame od otroštva dalje, in Malraux, očetov prijatelj. Začela sta se pričkati o Dubuffetu, bilo je, kot da gledamo tenis srečanje! Naj bo, vesel bi bil, ko bi nam o tem ostalo vsaj nekaj fotografij, pa je edini med nami s fotoaparatom pozabil na film. Tako imava za spomin en sam posnetek, od zadaj, pod dežnikomǃ «[10] Rodili sta se jima hčerki Zina (1974) in Marie (1978).

Pisateljska pot

Ključnega pomena za Modiana je bilo znanstvo s Queneaujem, avtorjem del Cica v metroju in Vaje v slogu. Queneau je Modiana je uvedel v literarne kroge, seznanil ga je tako z njegovim bodočim založnikom pri Éditions Gallimard. Leta 1968 je Modiano, potem ko je rokopis bral Queneauju, star 22 let objavil svojo prvo knjigo La Place de l'étoile, medvojni roman o židovskem kolaborantu. Knjiga je njegovega očeta spravila v tako slabo voljo, da je skušal pokupiti vse njene izvode. Pred tem (1959) je Modiano obtičal v Londonu in se obrnil na očeta, da mu priskoči z nekaj malega denarja na pomoč, vendar ga je oče zavrnil. Enkrat drugič (1965) je pisatelja njegova mati poslala k očetu, da izterja zamujeni obrok za podporo otrok, v odgovor pa je očetova prijateljica poklicala policijo. [7] V svojem prvem romanu – ki je dobil nagradi Fénéon in Roger Nimier – je Modiano začel pisati o »privlačni sili preteklosti, nevarnosti izginotja, zamegljenih moralnih mejah, o »temni strani duše.«[3]

Leta 1973 je Modiano sodeloval pri scenariju za film Lacombe, Lucien, ki ga je režiral Louis Malle; v žarišču dogajanja je deček, ki se za plete v sodelovanje s francoskim Gestapom, potem ko ga francoski odpor zavrne. Film je doživel sporne ocene, ker politične vpletenosti glavnega lika ni uspel zadovoljivo utemeljiti. Romani Modiana se vsi ukvarjajo z uganko, kdo smo, preteklost skušajo sestaviti iz sledi, ki glavne osebe puščajo za seboj. Obseden z nemirnem in sramotnim obdobjem zasedbe - ko naj bi se njegov oče ukvarjal s sumljivimi posli - se Modiano v vseh svojih romanih vrača k tej temi in knjigo za knjigo gradi delo, ki je neverjetno homogeno. »Po vsakem romanu imam vtis, da sem vse razčistil,« je Modiano izjavil leta 2011 v nekem intervjuju. »Toda vem, da se bom spet vrnil k podrobnostim, ki so del mene. Vendarle nas vse določata kraj in čas, v katerih smo rojeni.«[9] Nenehno piše Parizu, njegovih rastočih ulicah, navadah in ljudeh.[9]

Vsa Modianova dela so pisana z vidika »manije.« Glavni junak Ulice Boutiques Obscure (Rue des Boutiques Obscures) je žrtev amnezije, na poti iz Polinezije v Pariz v želji, da bi našel stik s svojo preteklostjo. Roman govori o brezkončnem iskanju samega sebe v svetu, kjer »se v pesku naše stopinje ohranijo samo nekaj trenutkov.« V Du Plus Loin de l'Oubli, se glavna oseba spominja senčnatega ljubezenskega razmerja, ki ga je imela v šestdesetih letih s skrivnostno žensko.Petnajst let potem, ko sta se razšla, se spet srečata, vendar pa je spremenila svoje ime in svojo preteklost zanika. Kaj je res in kaj ni, ostane v tem sanjam podobnem, za Modianove obsedenosti in elegično prozo značilnem romanu odprto.[9]

Spomin je najbolj jasno glavna tema Dore Bruder. Delo je književni hibrid, v spojini več žanrov - življenjepis, avtobiografsko delo, detektivski roman — to pripoveduje zgodbo glavne osebe, 15-letne hčere židovskih imigrantov iz vzhodne Evrope, ki zbeži iz varnosti samostana, kjer so jo skrili, in konča na vlaku v Auschwitz.

Kot Modiano pojasnjuje v uvodu k romanu, ga je začela zgodba Dore zanimati, ko je naletel na njeno ime v oglasih pogrešanih oseb v časniku Paris Soir iz decembra 1941. Oglas je izzval njegovo strast do preteklosti, poiskal je v oglasu navedeni naslov in od tam začel svojo preiskavo, svoje iskanje spominov.[11] .Pri pisanju se je opiral na izrezke iz časopisov, negotova pričevanja in stare telefonske imenike, s pogledom na ljudi ki živijo na obrobjih mesta. O Dori Bruder je zapisal: »Nikoli ne bom vedel, kako je preživljala svoje dni, kje se je skrivala, v kakšni družbi je preživela zimske mesece svojega prvega bega, ali pa tistih nekaj tednov spomladi, ko je znova pobegnila. To je njena skrivnost.« Modianovi mirni, strogi romani, kot je med drugim tudi La Ronde de Nuit, se berejo kot »sočutni, kesa polni trilerji.«[12]

Modianov roman V kavarni izgubljene mladine (Dans le café de la jeunesse perdue) se dogaja v Parizu šestdesetih let, ko se skupina ljudi, med njimi detektiv dvomljivega ozadja, detektivom v senčnem ozadju, sprašuje, kaj se ali kaj se je dogajalo z mlado Louki, ki konča svoje življenje, kot zvemo na zadnji strani, ko se vrže skozi okno. Kljub številnim geografskim podatkom ostaja v bralcu nejasen občutek o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo in kdaj.[13] Prvikrat v svojem oeuvre,[14] si Modiano pomaga z več pripovedovalci, vsak s svojim pogledom in mnenjem o ženski. V tretjini petih poglavjih protagonist razgrinja epizode iz njenega življenja, vendar jo je še vedno težko dojeti. . Avtor na različnih ravneh svojega besedila ustvarja ustvarja številne nestabilnosti, kar samo kaže, kako se literarne osebe (ne) ustvarjajo. Glavna oseba pripovedi se izmika našemu razumevanju.[15]

V Modianovem delu Obzorje ( L'Horizon (2011), pripovedovalec, Jean Bosmans, krhek moški, ki ga zasleduje duh njegove matere, premišljuje o svoji mladosti in ljudeh, ki jih je izgubil. Med njimi je zagonetna Margaret Le Coz, mladenka, ki jo je srečal v šestdesetih in se zaljubil vanjo. Samotarja preživita nekaj tednov tavata po zavitih ulicah že zdavnaj pozabljenega Pariza na begu pred fantomsko grožnjo. Nekega dne se brez predhodnega obvestila Margaret usede v vlak in izgine s sveta - vendar ne iz njegovih spominov. Štirideset let kasneje je na tem, da poišče svojo izginulo ljubezen, Roman ne samo da pooseblja Modianov slog in skrbi, ampak tudi pomeni nov korak v njegovem osebnem iskanju, po skrivnostnem sprehodu po Berlinu. »Mesto je mojih let,« pravi, opisuje Berlin, ki je skoraj v celoti zgrajeno nanovo iz pepela vojne. »Njegive dolge, geometrične avenije še vedno nosijo sledove zgodovine. Ampak s pravim pogledom lahko pod betonom še vedno opaziš starodavno pustoto. Prav to so korenine moje generacije.« Besson opozarja, da je na te vrste simbolnih koreninah z leti » zraslo eno najlepših dreves francoske literature.«[9]

Nagrade

Modianov prvi roman, La Place de l'étoile iz leta 1968 je dobil tako Nagrado Fénéon in Nagrado Roger-Nimier in 1968. Leta 1978 je dobil Prix Goncourt za roman Ulica Boutiques obscures in leta 1972 Veliko nagrado francoske akademije za Les Boulevards de ceinture. Dobil je tudi leta 2010 Prix mondial Cino Del Duca, ki mu jo je podelil Institut de France za življenjsko delo in leta 2012 Nagrado države Avstrije za evropsko literaturo.

Kot »Marcel Proust naših dni «,[16] je dobil leta 2014 Nobelovo nagrado za književnost »za umetnost spominjanja, ki je priklicalo nedoumljive človeških usode in razkril življenje in svet okupacije«.[17][18] Za nagrado je zvedel od svoje hčerke, ki ga je poklicala na mobi,»nedaleč od Jardin du Luxembourg « kjer živi.[19] T Nagrada je bil nepričakovana, saj je bil dotlej malo znan in cenjen izven Francije[20][21] Celo Peter Englund, stalni sekretar Švedske akademije, je bikl mnenja, da le malo ljudi izven Francije pozna avtorja in njegovo deloː “V franciji je dobro znan, drugje pa manj,” je povedal v pogovoru po podelitvi nagrade.[22] i

Dela

  • (1968) La Place de l'étoile (nagradi Fénéon in Roger Nimier, 1968);
  • (1969) La Ronde de nuit
  • (1972) Les Boulevards de ceinture
  • (1974) Lacombe, Lucien; scenarij za film, režiser Louis Malle
  • (1975) Vila Bolest; prev. Vital Klabus, Maribor : Obzorja, 1981 (COBISS)
  • (1977) Livret de famille
  • (1978) Ulica Boutiques obscures; prev.Mojca Schlamberger Brezar; spremna beseda Nadja Dobnik, Družba Piano 2008 (COBISS)
  • (1981) Une jeunesse
  • (1981) Memory Lane
  • (1982) De si braves garçons
  • (1984) Quartier Perdu
  • (1988) Katarina, mala balerina, ilustracije Sempé;prev. Nadja Dobnik;Ljubljana : Družba Piano, 2007, (COBISS)
  • (1988) Remise de peine
  • (1989) Vestiaire de l'enfance
  • (1990) Voyage de noces
  • (1991) Fleurs de ruine
  • (1992) Un cirque passe
  • (1993) Chien de printemps
  • (1995) Du plus loin de l'oubli
  • (1997) Dora Bruder;prevod in spremna beseda Jaroslav Skrušný; Ljubljana : Beletrina, 2016, (COBISS)
  • (1999) Des inconnues
  • (2001) La Petite Bijou
  • (2003) Nočna nezgoda ; prev. Aleš Berger; Zbirka Roman / Mladinska knjiga 2015; (COBISS)
  • (2004) Un pedigree;
  • (2007) V kavarni izgubljene mladine; prev. Nadja Dobnik, spremna beseda Živa Čebulj; Ljubljana, eBesede, 2015 (tisk na zahtevo) (COBISS)
  • (2010) L'Horizon
  • (2012) L'Herbe de nuit
  • (2014) Pour que tu ne te perdes pas dans le quartier

Filmska dela

Scenariji

Posneto po njegovih delih

  • Mladost (po romanu z istim naslovom), režija Moshé Mizrahi, 1983
  • Ivonin parfem (po romanu Vila Triste), režija Patrice Leconte, 1994
  • Te quiero, režiral Manuel Poirier (po romanu Dimanches d'août), 2001
  • Charell, režija Mikhaël Hers, kratkometražni film (po promanu De si braves garçons), 2006

Sklici

  1. LIBRIS — 2017.
  2. Bas Wohlert, Camille (9 October 2014). "Patrick Modiano of France wins Nobel Literature Prize". The Rappler. Pridobljeno dne 9 October 2014. 
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Schwartz, Alexandra (9 October 2014). "Patrick Modiano's Postwar World". The New Yorker. Pridobljeno dne 9 October 2014. 
  4. 4,0 4,1 4,2 [Alan Riding, "In Search of the Irrevocable"], New York Times, December 2014
  5. Mario Modiano: Hamehune Modillano. The Genealogical Story of the Modiano Family from 1570 to Our Days (pdf, 360 pages), www.themodianos.gr + M. Modiano, Athens 2000
  6. "Ten Things to Know About Patrick Modiano," The Local, 9 October 2014. Retrieved 9 October 2014
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 The Mysteries of Patrick Modiano, The New Yorker, Alexandra Schwartz, 5 October 2015
  8. Brown, Mark; Kim Willsher; Alison Flood (9 October 2014). "Nobel prize winner Patrick Modiano hailed as modern Marcel Proust". The Guardian. Pridobljeno dne 9 October 2014. 
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 Julien Bisson. "Patrick Modiano: Literary Giant," France Today, 15 November 2011. Retrieved 9 October 2014
  10. 'Elle, 6 October 2003
  11. "This passage perfectly captures Nobel laureate Patrick Modiano's obsession with memory". Vox. 9 October 2014. Pridobljeno dne 9 October 2014. 
  12. Claire Armitstead, Alison Flood and Marta Bausells (9 October 2014). "Patrick Modiano wins the Nobel prize in literature 2014 – as it happened". The Guardian. Pridobljeno dne 9 October 2014. 
  13. Henri Astier: "Patrick Modiano – Dans le Cafe de la jeunesse perdue", in: The Times Literary Supplement, No. 5492 (2008):32, 4 July 2008
  14. Colin Nettelbeck: "Comme l'eau vive: mémoire et revenance dans Dans le café de la jeunesse perdue (2007)", in: Modiano, ou, Les intermittences de la mémoire, edited by Anne-Yvonne Julien and Bruno Blanckeman, Table of contents (pdf), Hermann, Paris 2010, ISBN 978-2-7056-6954-6, pp. 391–412
  15. Jurate Kaminskas: "Traces, traces et figures: Dans le cafe de la jeunesse perdue de Patrick Modiano", in: French Cultural Studies, Vol. 23, No. 4 (November 2012):350–357 Abstract.
  16. Alter, Alexandra; Dan Bilefsky (9 October 2014). "Patrick Modiano, a Modern 'Proust,' Is Awarded Nobel in Literature". The New York Times. Pridobljeno dne 9 October 2014. 
  17. Niklas Pollard and Alistair Scrutton. "Patrick Modiano, French Sephardic Novelist, Wins Nobel for Literature", Forward, 9 October 2014. Retrieved 9 October 2014
  18. "The Nobel Prize in Literature 2014". Nobelprize. 9 October 2014. Pridobljeno dne 9 October 2014. 
  19. "Interview with Patrick Modiano". Nobelprize. Pridobljeno dne 9 October 2014. 
  20. Thomson, Rupert (9 October 2014). "Patrick Modiano: an appreciation of the Nobel prize in literature winner". The Guardian. Pridobljeno dne 9 October 2014. 
  21. Thomson, Rupert (6 May 2011). "Book Of A Lifetime: Honeymoon, By Patrick Modiano". The Independent. Pridobljeno dne 6 May 2011. 
  22. Gibson, Megan (9 October 2014). "Why You Haven't Heard of Patrick Modiano, Winner of the Nobel in Literature". Time Magazine. Pridobljeno dne 9 October 2014. 

Dodatno branje