Likija

Likija
Antična pokrajina v Anatoliji
Likijske skalne grobnice v Dalyanu
Likijske skalne grobnice v Dalyanu
LokacijaPolotok Teke, zahodni Taurus, južna Anatolija
Država• 15.-14. stoletje pr. n. št. (kot Lukka)
• 1250–546 pr. n. št.
JezikiLuvijski, likijski in nazadnje grški
PrestolniciKsant, nato Patara
Ahemenidska satrapijaKilikija in Lidija
Rimski protektoratLikijska zveza
Rimska provincaLikija, nato Likija in druge države
Bizantinska eparhijaLikija
Položaj Likije v Anatoliji
Map of Classical Lycia
Karta Likije z najpomembnejšimi antičnimi mesti (bele točke), gorami (rdeče točke) in rekami
Provinca Antalya
Provinca Burdur
Provinca Muğla

Likija (likijsko 𐊗𐊕𐊐𐊎𐊆𐊖, Trm̃mis, hetitsko Lukka, grško Λυκία, Lukía, turško Likya) je bila geopolitična pokrajina v Anatoliji v sedanjih turških provincah Antalya in Muğla na obali Sredozemskega morja in Burdur v celinskem delu Anatolije. Iz staroegipčanskih in hetitskih zapisov iz pozne bronaste dobe je razvidno, da je bila naseljena s prebivalci, ki so govorili indoevropski jezik iz anatolske skupine jezikov. Prvi likijski pisni dokumenti so zapisi na kamnih v likijskem jeziku, ki je kasnejša oblika luvijskega jezika. Zapisi so iz obdobja prisilne vključitve Likije v Ahemenidsko cesarstvo v železni dobi. V tem času (546 pr. n. št.) je bilo število luvijskih govorcev zdesetkano in v Lidijo so se začeli priseljevati perzijsko govoreči priseljenci.

V perzijskih vojnah se je Likija vojskovala na perzijski strani, ko so Grki porazili Ahemenide pa je bila nekaj časa svobodna. Po kratkem članstvu v Atenski zvezi se je sporazumno odcepila in postala neodvisna, prišla ponovno pod perzijsko nadoblast, se ponovno uprla, doživela okupacijo karijskega kralja Mavzola, ponovno prišla pod Perzijce in po njihovem porazu v vojni z Aleksandrom Velikim prišla pod makedonsko oblast. Zaradi dotoka grških govorcev in velikega zmanjšanja števila likijskih, je bila pod Makedonci popolnoma helenizirana. Likijski jezik je izginil tako z napisov kot s kovancev.

Po porazu Antioha III. leta 188 pr. n. št. so Rimljani Likijo za dvajset let prepustili Rodosu in jo leta 168 pr. n. št. ponovno prevzeli sami. V poznem obdobju Rimske republike je Likija uživala svobodo kot del rimskega protektorata. Rimljani so uradno proglasili domačo oblast leta 168 pr. n. št. v okviru Likijske zveze. Zveza je delovala kot zgodnja federacija z republikanskimi načeli in je kot taka vzbudila pozornost snovalcev Ustanovne listine Združenih držav Amerike.[1]

Likija od poraza s Karijci kljub temu ni bila suverena država. Rimski cesar Klavdij je Lidijsko zvezo leta 43 pr. n. št. razpustil in Likijo kot provinco vključil v svoje cesarstvo. Kasneje je postala eparhija Vzhodnega oziroma Bizantinskega cesarstva. Grški jezik je kljub turškim vplivom ostal v Likiji pogovorni jezik vse do zgodnjega 2. tisočletja. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je Likija prišla pod osmansko oblast, kateri je po propadu cesarstva sledila Turška republika. Po pogajanjih o razmejitvi in izmenjavi prebivalcev med Grčijo in Turčijo leta 1923 so se Grki odselili.

Geografija

Meje Likije so se s časom spreminjale, njeno središče pa je vedno bil polotok Teke v jugozahodni Turčiji. Njene zgodovinske sosede od zahoda proti vzhodu so bile Karija, Pizidija in Pamfilija, ki so imele vsaka svoj anatolski jezik.

Polotok Teke je dobil ime po nekdanji anatolski provinci Teke, ta pa po turškem plemenu, ki se je naselilo v tej regiji.

Pokrajina

V Likiji se pribliižno od severovzhoda proti jugozahodu raztezajo štirje gorski grebeni, ki so del skrajno zahodnega dela gorovja Taurus. Najbolj zahodno je Boncuk Dağlari (Gorovje Boncuk), ki se razteza od Altinyayle na jugozahodu do Orena severno od Fethiye. Gorovje je dokaj nizko z vrhovi do približno 2.340 m. Zahodno od njega so strme soteske reke Dalaman (Dalaman Çayi, antični Indus), ki tvorijo tradicionalno mejo med Likijo in Karijo. Na reki so v provinci Denizli štirje umetni jezovi.

Naslednji greben proti vzhodu je Akdağlari (Bele gore). Dolg je približno 150 km. Najvišji vrh je Uyluktepe, morda antični Kragus, visok 3.024 m. Zahodno od njega teče reka Eşen Çayi, morda antični Ksantus, likijska Arñna, ki izvira v Boncuku in se izliva v Sredozemsko morje sredi več kilometrov dolge plaže v Patari. Dolina reke se je v dinastični Likiji imenovala Tŗmmis. Njeni prebivalci so se imenovali Termili ali Tremili, grško Kragos, na grških likijskih kovancih pa Kr ali Ksan Kr.

Naslednji proti vzhodu je Beydağlari (Begove gore) z najvišlim vrhom Kizlarsevrisi (3.086 m), ki je hkrati najvišji na polotoku Teke. Greben se je v antiki zelo verjetno imenoval Masicitus. Med gorovjema Beydağlari in Akdağlari je visoka planota, na kateri je stal antični Miljas. Planota s središčem Elmali (Jabolčno mesto) z nadmorsko višino 1.100 m, je znana po sadjarstvu.

Čez planoto teče reka Akçay, v kateri se zbira voda z okoliških pobočij. Pod mestom sta jezeri Karagöl in Avlangöl, ki sta trenutno prazni, ker se vsa voda zbira v umetnem jezeru nad mestom. Uporablja se za namakanje sadovnjakov. Rečno korito od umetnim jezerom je suho, ker se vsa preostala voda steka v vodovoda mest Arycanda in Arif. Skupnost si prizadeva obnoviti nekaj cedrovih gozdov, ki so bili posekani v antiki.[2]

Najbolj vzhoden greben se imenuje Tahtali Dağlari in se razteza ob vzhodni obali polotoka Teke. Najvišji vrh pogorja je Tahtali Dağ (2.366 m), katerega so Grki v spomin na domovino imenovali Olimp.[3] Večina gorovja je rezerviranega za narodni park Olimpos Beydağlari Parki. Na pobočju Olimpa je nad Ciralijem izdanek Yanartaş, ki ima obliko črke U, iz katerega izhaja metan in napaja večni ogenj. Lokacija se je v antiki imenovala Himera. V slepi dolini med gorovji Baydağlari in Tahtalidağlari izvira reka Alakir Çay, antična Limra.

Naselja

Antični viri omenjajo približno 70 likijskih naselij, v obalnem pasu predvsem v varnih jamah, v notranjosti pa na pobočjih ali na vrhovih hribov. Težak dostop je v tistih časih pomenil varnost. Razčlenjena divja obala je dajala lahko branljiva pristanišča, ki so bila v težkih časih utrdbe piratov.

Glavna mesta v antični Likiji so bila Ksantos (likijsko Arñna), Patara (likijsko Pttara), Mira, Pinara (likijsko Pilleñni), Tlos in Olimpos, ki so imela v Likijski zvezi po tri glasove, in Faselis. Nekatera karijska mesta, med njimi Telmesos in Kira, klasični avtorji včasih štejejo za likijska.

Zanimivosti

Četudi je v dialogu Erōtes (ali Amores) iz 4. stoletja, ki ga nekateri pripisujejo Lucijanu, zapis, da so »likijska mesta bolj zanimiva zaradi svoje zgodovine kot zaradi svojih spomenikov, ker niso ohranili svojega nekdanjega sijaja«, so številni spomeniki še vedno vidni. Mednje zagotovo sodijo značilne skalne grobnice v prepadnih stenah pri Dalyanu. Eno od najboljših zbirk likijskih artefatkov ima londonski Britanski muzej. Letoon, pomembno helenistično svetišče boginje Leto in njenih dvojčkov Apolona in Artemide, in bližnji Ksantos, antična prestolnica Likije, sta na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.[4]

Likijska pešpot (turško Likya Yolu) je približno 540 km dolga markirana pešpot, ki pelje od Ölüdeniza pri Fethiyi na zahodu do Geyikbayırıja kakšnih 20 km od Antalye. Ustanovljena je bila na pobudo Britanke/Turkinje Kate Clow, da bi promovirala vzdržni turizem v majhnih gorskih vaseh, ki jim je pretilo izumrtje. Največ pohodnikov je v obdobjih marec-junij in september-november in pripomore k podaljšanju kopalne turistične sezone.

Antični jezik

Popisan Ksantski obelisk

Eponimni prebivalci Likije, Likijci, so govorili likijski jezik iz luvijske veje anatolskih jezikov, poddružine družine indoevropskih jezikov. Likijščina je bila dokazana samo od 5. stoletja in ne dlje od 3. stoletja pr. n. št. Pisala se je v edinstvenem likijskem alfabetu, likijščini prilagojenem grškem rodoškem alfabetu. Luvijski jeziki so se razvili v Anatoliji v 2. tisočletju pr. n. št. Likija se je takrat imenovala Lukka in je bila pod hetitsko oblastjo.

Okoli leta 535 pr. n. št., pred prvim dokazanim pojavom likijščine, je Likijo zasedlo perzijsko Ahemenidsko cesarstvo. Likijci so se okupaciji neuspešno upirali in bili zato zdesetkani. Prvi kovanci z napisi v likijski pisavi so se pojavili malo pred letom 500 pr. n. št.[5] Likija se je v monarhiji, ki so jo ustanovili Perzijci, lepo razvijala. Iz tega obdobja so številni klesani kamniti spomeniki ter zgodovinski in vladni napisi, ki zaradi neznanja jezika niso povsem razumljivi. Za to obdobje se uporablja naziv »dinastično obdobje«. Za kakršno koli obliko vladne ali federalne demokracije ni nobenega dokaza.

V Likiji so bile že pred tem manjše enklave dorskih Grkov. Enklava Doris, na primer, je bila stara nekaj sto let. Dorski je bil tudi Rodos. Ko so Perzijce porazili Grki, se je Likija odprla za nadaljnje naseljevanje Grkov. Napisi v likijščini so začeli izginjati, medtem ko so se napisi v grščini začeli množiti. Popolna asimilacija Likijcev v Grke se je zgodila pod Aleksandrom Velikim v 4. stoletju pr. n. št.[6] Po letu 300 pr. n. št. so napisi v likijščini povsem izginili.

Kasneje je Likijce porazila Rimska republika, ki je skoraj do konca svojega obstoja dovoljevala domačo oblast in jezik, takrat že grški. Po razpadu Rimskega cesarstva je pripadla Bizantinskemu cesarstvu. V Likiji se je še vedno govorilo grško. Na začetku 2. tisočletja n. št. so se v Anatoliji začeli naseljevati turško govoreči priseljenci, ki v LIkiji nikoli niso bili zelo številčni. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je bila Likija vključena v Osmansko cesarstvo. Ob grških naseljih so bila zgrajena turška. Vsako naselje je govorilo svoj jezik.

Vse grško govoreča enklave v Anatoliji so bile po ustanovitvi Turške republike leta 1923 skladno z Lausannskim sporazumom preseljene v Grčijo. Nekaj prebivalcev so preselili tudi prisilno. V njihova mesta in vasi so se naselili Turki, nekatera pa so postala mesta duhov.

Sklici

  1. Bernstein, Richard (19. september 2005). A Congress, Buried in Turkey's Sand. The New York Time. Arhivirano iz izvirnika 13. oktobra 2010.
  2. Harrison, Martin; Young, Wendy (2001). Mountain and plain: from the Lycian coast to the Phrygian plateau in the late Roman and early Byzantine period. Ann Arbor, The University of Michigan Press. str. 48–50.
  3. Tahtali Dagi (2366 m.) Antalya Website. antalyaonline.net. 1996–2011.
  4. Xanthos-Letoon. World Heritage – The List. UNESCO. Pridobljeno 13. oktobra 2010.
  5. Keen (1998), str. 11.
  6. Keen (1998), str. 49.