Leon Battista Alberti

Leon Battista Alberti
CdM, presunto autoritratto di leon battista alberti, white ground.jpg  *
RojstvoLeon Battista Alberti  *
14. februar 1404
Genova[1][2]
Smrt25. april 1472
Rim, Italija  *
NarodnostItalijan
DržavljanstvoFlag of Most Serene Republic of Venice.svg Beneška republika
Poklicfilozof, jezikoslovec, kriptograf, pesnik, arhitekt, arhitekturni teoretik, glasbeni teoretik, muzikolog, kipar, pisatelj, medaljer, slikar, matematik, dramatik, orglavec
Poznan po[arhitektura]], urbanizem, lingvistika, poezija, kriptografija
Pomembnejša delaTempio Malatestiano, Palazzo Rucellai, Santa Maria Novella
Gibanjeitalijanska renesansa

Leon Battista Alberti, italijanski humanist, umetnik, arhitekt, pesnik, duhovnik, jezikoslovec, filozof in kriptograf, * 14. februar 1404, Genova, † 25. april 1472, Rim.

Alberti je eden prvih primerov renesančnega človeka-vseveda (homo universale), ki je ustvarjal na razni področjih, podobno kot kasneje bolj znani Leonardo da Vinci.

Čeprav je bil pogosto označen le kot arhitekt, je že ameriški umetnostni zgodovinar James Beck[3] dejal, da je: "izpostaviti le eno polje Leona Battiste pred drugimi kot funkcionalno neodvisno in samozadostno, ne pomaga sploh kakršnokoli prizadevanje za opredelitev celostnega raziskovanja Albertija v likovni umetnosti". Albertijevo življenje je opisano v knjigi Življenje umetnikov Giorgia Vasarija kot enega izmed najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov.

Življenje

Leon Battista Alberti je bil rojen leta 1404 v Genovi, premožnemu florentinskemu očetu, ki je bil izgnan iz svojega mesta in mu je bila dovoljena vrnitev leta 1428. Alberti, čigar mati ni znana in je bila verjetno iz nezakonske zveze, je bil poslan v internat v Padovi, nato pa je študiral pravo na renomirani Univerzi v Bologni. [4] Nekaj časa je živel v Firencah, nato pa leta 1431 odpotoval v Rim, kjer je prejel mašniško posvečenje in je začel delati na dvoru papeža Evgena IV.. V tem času je študiral starodavne rimske ruševine, ki so ga navdušile za arhitekturo in močno vplivale na obliko stavb, ki jih je oblikoval. [5] Alberti je bil nadarjen na mnogih področjih. Bil je visok, močan in dober športnik, ki je lahko jahal najbolj divje konje in skočil čez glavo odrasle osebe. Odlikoval se je kot pisatelj, ko je bil še otrok v šoli in pri starosti dvajset let napisal igro, ki je posnemala klasična dela iz antične literature. Leta 1435 je začel pisati svoje prvo veliko pisno delo O slikarstvu (Della pittura), v katerem se zgleduje po rastoči slikarski umetnosti v Firencah v začetku 15. stoletja, analizira naravo slikarstva in raziskuje elemente perspektive, kompozicije in barve.

Leta 1438 se je začel zelo resno zanimati za arhitekturo, ki jo je spodbudil markiz Leonello d'Este v Ferrari, za katerega je zgradil majhen slavolok za podporo konjeniškemu kipu Leonellovega očeta. Leta 1447 je postal arhitekturni svetovalec papežu Nikolaju V. in sodeloval pri številnih projektih v Vatikanu.

Njegovo prvo večje arhitekturno naročilo je bilo leta 1446 za fasado palače Rucellai v Firencah. Temu je sledilo leta 1450 naročilo kondotijero Sigismonda Malatesta za preoblikovanje gotske cerkve v Riminiju, posvečene Svetemu Frančišku, v spominsko kapelo (Tempio Malatestiano). V Firencah je zasnoval zgornje dele fasade za dominikansko cerkev Santa Maria Novella, slavno premostitev glavne ladje in nižjih stranskih ladij z dvema bogatima intarzijama spiral, reševanje vizualnega problema, kar je vse predstavljalo vzor za arhitekte cerkva naslednjih štiristo let. [6] Leta 1452 je zaključil O umetnosti gradnje (De re aedificatoria), razpravo o arhitekturi, na podlagi dela Vitruvija in pod vplivom arheoloških ostalin v Rimu. Delo je bilo objavljeno šele leta 1485. V letu 1464 je sledilo njegovo manj vplivno delo O kiparstvu (De Statua), v katerem je proučeval kiparstvo. Albertijev edini znani kip je medaljon z avtoportretom, ki ga včasih pripisujejo Pisanellu.

Palazzo Rucellai

Alberti je dobil naročilo za oblikovanje dveh cerkev v Mantovi: Cerkve sv. Boštjana (San Sebastiano), ki ni bila nikoli dokončana in za katero se razmišlja le o Albertijevi nameri, ter Baziliko sv. Andreja (Basilica di Sant'Andrea). Zasnova za slednjo je bila dokončana leta 1471, leto pred Albertijevo smrtjo, vendar je za razliko od prve dokončana po njegovih načrtih, kar jo uvršča med Albertijeva najpomembnejša dela.

Kot umetnik se je Alberti odlikoval kot navaden obrtnik, izobražen v delavnicah. Bil je humanist in del hitro širil krog intelektualcev in obrtnikov, ki so jih podpirali dvori knezov in gospodov tistega časa. Alberti je imel, kot član plemiške družine in kot del rimske kurije, poseben status. Bil je v gosteh na dvoru plemiške hiše d'Este v Ferrari, v Urbinu je preživel del zime z urbinskim vojvodom in kondotijerjem Federicom da Montefeltrom. Urbinski vojvoda je bil sposoben vojaški poveljnik, ki je taktiko na bojišču v mirnem času nagrajeval še z mecensko velikodušnostjo. Alberti mu je nameraval posvetiti eno od svojih razprav o arhitekturi.

Med manjšimi študijami sta bili - obe pionirski vsaka na svojem področju - razprava o kriptografiji O šifriranju (De componendis cifris) in prva italijanska slovnica. S florentinskim kozmografom Paolom Toscanellijem je sodeloval pri astronomskem delu. Manj poznano Albertijevo delo s področja geografije je Panorama mesta Rim (Descriptio urbis Romae). Le nekaj let pred svojo smrtjo je Alberti zaključil Vladajoč družini (De iciarchia), dialog o Firencah v času vladavine Medici.

Alberti, ki je imel mašniško posvečenje, je ostal neporočen vse svoje življenje. Veliko se je ukvarjal z živalmi je živali in imel hišnega psa mešanca, za katerega je napisal svečano hvalnico Canis. Vasari ga opisuje kot "občudovanega državljana, človeka kulture .... prijatelja nadarjenih ljudi, odprtega in vljudnega z vsemi. Vedno je živel častno in bil kavalir.« [7] Alberti je umrl v Rimu, 20. aprila 1472 v starosti 68 let.

Objave

Alberti je štel matematiko za skupni imenovalec umetnosti in znanosti. »Da bi jasno predstavil ta kratek komentar o slikarstvu,« je Alberti začel svojo razpravo O slikarstvu (Della Pittura), »bom najprej najprej začel z matematiko in iz nje vzel tiste stvari, ki so ključnega pomenna za slikarstvo.« [8]

Della pittura (znana tudi v latinščini kot De pictura) se sklicuje v svoji znanstveni vsebini na klasično optiko pri ugotavljanju perspektive kot geometrijskega instrumenta umetniške in arhitekturne predstavitve. Alberti je bil dobro podkovan v znanosti. Njegovo znanje optike je bil povezano z dolgoletno tradicijo Kitab al-manazir (Optika, De aspectibus), arabskega polihistorja Alhazena (Ibn al-Haitam, 965-1041), ki je bila znana v frančiškanskih optičnih delavnicah v 13. stoletju Perspectivae tradicije učenjakov, kot so Roger Bacon, John Peckham in Vitelo.[9]

Angleški naslov prve izdaje prevoda Giacoma Leonija Albertijeve De Re Aedificatoria (1452). Knjiga je dvojezična, z italjansko verzijo na levi in angleško na desni strani.

V obeh, O slikarstvu in O kiparstvu, je Alberti poudaril, da je umetnika učiti se iz in posnemati naravo. Slikarji in kiparji težijo » prek različnih znanj za isti cilj in sicer, da kolikor je mogoče, delo, ki so se zanj zavezali, da opazujejo podobnost z realnimi predmeti iz narave.« Vendar pa Alberti ni mislil, da bi umetniki morali posnemati naravo objektivno, ampak bi morali biti še posebej pozorni na lepoto, »v slikarstvu je lepota tako prijetna, kot je to potrebno.« Umetnina je po Albertiju izdelana tako, da je nemogoče, da bi kaj vzeli ali kaj dodali, ne da bi posegli v lepoto celote. Lepota je za Albertija »v harmoniji z vsemi deli v razmerju med njimi« in nato »to soglasje je realizirano v določenem številu, deležu in dogovoru, ki ga je zahtevala harmonija.« Albertijeve mislil o harmoniji niso bile novost, saj jo lahko izsledimo nazaj do Pitagore, vendar jih je oblikoval na svež način, ki je ustrezal tudi takratnemu estetskemu diskurzu.

V Rimu je imel Alberti dovolj časa za študij antičnih ostalin mesta. Njegovi podrobne pripombe, ki so vključene v njegovo O umetnosti gradnje (De re aedificatoria, 1452)[10], so bile narejene po antični klasiki De Architectura, rimskega arhitekta in inženirja Vitruvija ( 46-30 pr. n. št.). Delo je prva arhitekturna razprava renesanse. Pokriva širok razpon predmetov, od zgodovine do urbanizma in inženiringa, do filozofije lepote. De re aedificatoria, velika in draga knjiga, ni bila v celoti objavljena do leta 1485, potem pa je postala glavna referenca arhitektom. [11] Še več, knjiga je bila napisana »ne le za obrtnike, temveč tudi za vsakogar, ki ga zanima žlahtna umetnost«, kot je rekel Alberti. Prvotno je bila objavljena v latinščini, prva italijanska izdaja je izšla leta 1546, standardna italijanska izdaja Alberijevega prevajalca Cosima Bartolija je bila objavljena leta 1550. Papež Nikolaj V., kateremu je Alberti posvetil celotno delo, je imel vizijo o celoviti arhitekturni obnovi mesta Rim, vendar mu je uspelo uresničiti le drobec njegovih vizionarskih načrtov. Skozi svoje knjige, je Alberti odprl teorije in ideale florentinske renesanse arhitektom, znanstvenikom in drugim.

Alberti je napisal še delo Knjiga o vodenju doma (I Libri della famiglia), v katerem so razprave o izobraževanju, porokah, vodenju gospodinjstva in denarja, vse v toskanskem dialektu. Delo ni bilo natisnjeno do leta 1843. Tako kot Erazem Rotterdamski nekaj desetletij kasneje, je Alberti poudaril potrebo po reformi v izobraževanju. Opozoril je na »skrb za zelo majhne otroke, žensko delo, za medicinske sestre ali matere« in da je pomembno kar najhitreje otroke naučiti abecedo. Z velikim upanjem je dal delo svoji družini v branje, vendar je v svoji avtobiografiji Alberti priznal, da »se je komaj izognil občutke besa, ko je videl nekaj svojih sorodnikov, kako so se odkrito posmehovali tako celotnemu delu kot avtorjevemu jalovemu početju.« Momus, pisanje med letoma 1443 in 1450, je pikra misognistična komedija o olimpskih bogovih. Podlaga tega "romana à clef", ki s fikcijo uprizarja resnične dogodke, naj bi bilo smešenje papeštva, če seveda drži predpostavka, da vrhovni bog Jupiter pooseblja katerega od papežev. Alberti si je sposodil veliko karakterjev od enega svojih najljubših grških pisateljev starogrškega satirika Lukijana. Ime protagonista, Momus, se nanaša na grško besedo za krivdo ali kritiko, drugače pa je za istoimenskega boga satire in posmeha. Potem ko je bil izgnan iz nebes, Momus, zasmehovan od ostalih bogov, se na koncu kastrira. Jupiter in drugi bogovi se spustijo na zemljo in tudi vrnejo v nebesa, ko se Jupitru zlomi nos v veliki nevihti.

Arhitekturna dela

Dramatiča fasada Sant' Andrea, Mantova, (1471) zgrajena po Albertijevem načrtu po njegovi smrti
Nedokončana in spremenjena fasada San Sebastiano kaže mnogo špekulacij na Albertijeve namere.

Alberti se ni ukvarjal z izvedbo svojih idej v praksi, kar je en od razlogov, da je zelo malo od njegovih del, ki jih je zasnoval na papirju, dejansko dokončanih. Vitruvij je bil zanj močan zgled, zato je z klasičnimi estetskimi merili interpretiral antične rimske ostaline. Tako je pravilno doumel naravo stebrov in prekladne arhitekture, od vizualnega do strukturnega vidika in pravilno uporabo klasičnega reda, za razliko od njegovega sodobnika, Brunelleschija, ki je uporabo klasičnega stebra in pilastra prosto interpretiral. Med pomisleki Albertija je bil družbeni učinek arhitekture in v ta namen se je zelo dobro zavedal urbanizma. To je razvidno na primeru bankirske palače Rucellai, kjer k stavbi med posamezne portale vključil klopi za sedenje z linami, ki osvetljujejo kletne prostore.

V Rimu ga je zaposlil papež Nikolaj V. za obnovo rimskega akvadukta Aqua Vergine, kjer je Alberti zasnoval preprost bazen. Dve stoletji kasneje je bazen zamenjal baročni vodnjak Trevi z marmornim okrasjem, na katerem so grbi papeža in rimskega naroda.

Po nekaterih študijah naj bi bil Alberti zaslužen za zasnovo medičejske podeželske rezidence Ville Medici v Fiesoleju, vendar prevladuje mnenje, da jo je načrtoval njegov sodobnik Michelozzo. Ville Medici v Fiesoleju je potem postala prototip renesančne vile. To stanovanje na hribu, ki jo je naročil Giovanni de Medici, drugi sin Cosima de Medicija, s pogledom na mesto, je prvi primer renesančne vile: to se pravi, da sledi Albertijevim merilom za izvedbo podeželske stanovanjske "villa suburbana". V okviru te perspektive se Villa Medici v Fiesoleju lahko šteje kot "muza" za številne druge zgradbe, ne samo na področju Firenc, in v kateri so od konca 15. stoletja dalje našli navdih in ustvarjalno inovativnost.

Tempio Malatestiano, Rimini

The Tempio Malatestiano v Riminiju (1447, 1453–60) je rekonstrukcija gotske cerkve. Fasada z dinamično igro oblik je ostala nedokončana.

Stavbo je zasnoval zelo premišljeno, zato velja danes za eno najznamenitejših cerkev v Italiji. V notranjosti je šest kapel z relikvijami iz Jeruzalema. V njej sta pokopana Sigismondo Malatesta in njegova žena v lepo okrašeni marmorni grobnici.

Fasada Palače Rucellai

Zasnova fasade Palazzo Rucellai (1446-1451) je bilo eno od številnih naročil za družino Rucellai. Oblika površine je mreža plitvih pilastrov in vencev v klasični maniri na rustikalnem zidu, ki prekrivajo težke vence. Notranje dvorišče ima korintske stebre. Palača je zgled za uporabo klasičnih elementov, kot izvirnik civilnih objektov v Firencah in je kasneje močno vplivala na izgled mestne palače. Za izvedbo del je odgovarjal Bernardo Rosselino.

Tempio Malatestiano, Rimini
Barvna fasada Santa Maria Novella

Santa Maria Novella

Santa Maria Novella v Firencah je bila med letoma 1448-1470 obnovljena, fasada je izdelana po Albertijevih načrtih in je bila dokončana 1477. To je bila zahtevna naloga, saj je imel omejitev že z nižjo ravnijo treh vrat in šestih gotskih niš, ki vsebujejo grobnice in uporabljajo barvni marmor tipičen za florentinske cerkve, kot so San Miniato al Monte in krstilnica v Firencah. Zasnova vsebuje tudi rozeto, ki je bila že v veljavi. Alberti je predstavil klasične funkcije okoli vhoda in širjenje barvitosti čez celotno fasado na način, ki vključuje klasična razmerja in elemente, kot so pilastri, venci in pediment v klasičnem slogu, ki ga je okrasil mozaikom, namesto kipi. Najbolj znana značilnost te triladijske cerkve je način, na katerega je Alberti rešil problem vizualne premostitve različnih ravni osrednje ladje in precej nižjih stranskih ladij. Uporabil je dve velike spirali, ki sta postali standardna značilnost cerkvenih pročelij v kasnejši renesansi, baroku in neoklasicizmu.

Pienza

Trg Pija II. v Pienzi, s pogledom na Palazzo Piccolomini

Alberti je tudi svetoval svetovalec pri urbanističnem urejanju rojstne vasi papeža Pija II.[12], ki je želel rojstni kraj Pienza v Toskani uporabiti za oddih, vendar je moral kot takšen odražati dostojanstvo njegovega položaja. Rezultat tega sodelovanja je vaški/mestni trg Piazza Pio II. v Pienzi. Kraj se je prvotno imenoval Corsignano, prenova pa se je začela okoli 1459.

Trg ima obliko trapeza, ki ga tvorijo štiri stavbe, s poudarkom na katedrali in pasažah na obeh odprtih straneh s pogledom na krajino. Glavno prebivališče, Palazzo Piccolomini, je na zahodni strani. Ima tri dele, ki jih oblikujejo pilastri in ogredja, s prečnimi dvojnimi zastekljenimi okni. Ta struktura je podobna Albertijevi Palazzo Rucellai v Firencah in drugim poznejšim palačam. Omembe vredno je notranje dvorišče palače. Na zadnji strani palače, na jugu, je loža preko vseh treh nadstropij, ki gleda na zaprt italijanski renesančni vrt s spremembami dobe Giardino all'italiana in čudovitim pogledom na pokrajino Val d'Orcia in papežu Piju ljubljeno Mount Amiato. Pod tem vrtom je obokana konjušnica z boksi za 100 konj. Zasnova, ki je temeljito preoblikovala center mesta, je vključevala palačo za papeža, cerkev, mestno dvorano in stavbo za škofe, ki bi spremljali papeža na svojih potovanjih. Pienza šteje za zgodnji primer renesančnega urbanizma. Toda kot vedno Alberti ni bil udeležen pri praktični izvedbi. Glavnina del je bila opravljena pod odgovornostjo florentinskega arhitekta Bernarda Rossellina, toda brez dvoma je trg s palačo Palazzo Piccolomini, ki je zvest posnetek florentinske palače Rucellai prepoznan, prepoznan kot Albertijevo delo.

Sant' Andrea, Mantova

Baziliko Svetega Andreja (Sant'Andrea) v Mantovi so začeli graditi leta 1471, leto pred Albertijevo smrtjo. Dokončana je bila in je njegovo najpomembnejše delo, ki vsebuje portal v obliki slavoloka. Podobna motivika slavolokov si sledi še v notranjosti. Alberti je imel vlogo arhitekta kot oblikovalca. Za razliko od Brunelleschija ni imel interesa za gradnjo, praktično izvedbo je prepustil gradbenim mojstrom in nadzornikom.

Druge zgradbe

  • Cekve sv. Boštjana (San Sebastiano) v Mantovi, (začetek 1458) nedokončana fasada vzbuja mnogo špekulacij o Albertijevem namenu;
  • Grobnica bankirske družine Rucellai v cerkvi sv. Pankracija (San Pancrazio) v Firencah, 1467;
  • Eno od šestih tribun v servitski cerkvi Santissima Annunziata v Firencah (1470, končana s spremembami 1477).

Slike

Giorgio Vasari, ki je trdil, da je zgodovinski napredek v umetnosti dosegel vrhunec z Michelangelom, je poudaril akademske dosežke Albertija, ne pa tudi njegovih umetniških talentov: »Svoj čas je posvetil svetu in študiju proporcev starin; po vrhu vsega pa po njegovem naravnem geniju se je posvečal pisanju namesto na aplikativnemu delu.« Leonardo, ki se je ironični imel za "neizobraženo osebo" (omo senza lettere), sledi Albertijevemu mnenju, da je slikarstvo znanost. Vendar pa je bil kot znanstvenik Leonardo bolj empiričen kot Alberti, ki je bil teoretik in ni imel podobnega interesa za prenos idej s papirja v material. Alberti je verjel v idealno lepoto, vendar je Leonardo kot praktičen človek napolnil svoje zvezke s pripombami o človekovih razsežnostih, stran po stran, ki se konča s njegovo znamenito risbo razmerja človeškega telesa po Vitruviju, človeške figure, povezane z kvadratom in krogom.

V slikarstvu je Alberti uporabljal izraz "Mi slikarji", a kot slikar in kipar je bil amater. »"V slikarstvu Alberti ni dosegel nič presežnega ali lepega«, je zapisal Vasari. »Zelo malo njegovih poslikav obstaja in so daleč od popolnosti, vendar pa to ne preseneča, saj se je posvetil bolj študiju, kot risanju«. Švicarski umetnostni zgodovinar iz 19. stol. Jacob Burckhardt je opredelil Albertija v delu Renesančna kultura v Italiji[13] kot resnično univerzalnega genija. "In Alberti je bil ob Leonardu Da Vinciju kot konec začetka, kot mojster proti diletantu."

Alberti je dejal, da je v Mantegnevi veliki freski v Camera degli Sposi, starejši moški, oblečen v temno rdečo obleko, ki šepeta v uho Ludovicu Gonzagu, vladarju Mantove. Albertijev avtoportret na veliki plaketi ga kaže oblečenega kot Rimljana. Na levi njegovega profila je krilato oko. Na hrbtni strani je vprašanje, Quid tum? (kaj potem?), vzet iz Vergilijeve Bukolike: »Pa kaj, če je Amyntas temen? (quid tum si fuscus Amyntas?) Vijolice so črne in hijacinte so črne.«

Prispevek

Detajl fasade Tempio Malatestiano

Alberti je prispeval na številnih področjih:

  • Alberti je bil tvorec teorije, imenovane "historia". V svoji razpravi O slikarstvu (De pictura, 1435) pojasnjuje teorijo estetskega ugajanja sicer nepovezanih elementov (ljudi, živali in stavb), ki ustvarjajo harmonijo med seboj, in »držijo oči učenega in neukega gledalca dolgo, medtem ko je pri drugih občutek veselja in ljubezni.« De pictura ("na sliki") vsebuje prvo znanstveno študijo perspektive. Italijanski prevod De pictura (Della pittura) je bil objavljen leta 1436 (izgubljen se je našel šele v 19. st.), eno leto po prvi latinski različici in uvodniku Filippa Brunelleschija. Besedilo je bilo namenjeno slikarjem, v njej so bili nasveti o perspektivi, svetlobi in barvah, zato je še danes eno od temeljnih del renesančne umetnosti. Latinska verzija je bila posvečena humanističnemu zaščitniku Albertija, manotovskemu markizu Gianfrancescu Gonzagi. Domenichijev prevod latinskega besedila je iz leta 1545. Napisal je tudi delo o kiparstvu De Statua.
  • Alberti je uporabljal svoje umetniške razprave za predlog nove humanistične teorije umetnosti. Pisal je o svojih stikih z zgodnjimi umetniki quattrocenta, kot so Brunelleschi, Donatello in Ghiberti za zagotavljanje praktičnega priročnika za renesančnega umetnika.
  • Alberti je napisal vplivno delo na področju arhitekture, O umetnosti gradnje (De Re Aedificatoria, 1443-1452), ki so ga v 16. stoletju prevedli v italijanščino (Cosimo Bartoli, prošt San Giovanija v Firencah), francoščino, španščino in angleščino. Angleški prevod je napisal Giacomo Leoni, v začetku 18. stoletja. Zdaj so na voljo novejši prevodi.
  • Medtem ko so spisi Albertija o slikarstvu in arhitekturi govorili o novih oblikah umetnosti, pretrganje z gotiko, je nemogoče vedeti, koliko dejanskega vpliva je to imelo v njegovem življenju. Njegova Calumny of Apelles je privedla do številnih poskusov, da ga posnemajo, vključno s slikami Botticellija in Signorellija. Njegovi slogovni ideali so v praksi v delih Mantegna, Piero della Francesca in Fra Angelico. Koliko je bil Alberti odgovoren za te inovacije in kako daleč je bila zgolj artikulacija trendov umetniškega gibanja, je nemogoče ugotoviti.
  • Bil je tako usposobljeni v latinskih verzih, da je spisal komedijo pri dvajsetih letih, z naslovom Philodoxius, da bi ga kasneje mlajši Aldus Manutius uredil in objavil kot pristno delo "Lepidus Comicus.
Zgornji del fasade Santa Maria Novella
Ena od velikih spiral na Santa Maria Novella
  • Zaslužen je da je avtor ali pa oblikovalec alegoričnih lesoreznih ilustracij v Hypnerotomachia Poliphili. [14]
  • Poleg njegovih razprav o umetnosti, je Alberti napisal tudi: Ljubitelj slave (Philodoxus, 1424), O prednostih in slabostih literarne vede (De commodis litterarum atque incommodis, 1429), Pogovor pri mizi (Intercoenales, okoli 1429), Družina (Della Famiglia, začel 1432), Življenje sv. Potitusa (Vita S. Potiti, 1433), De iure (1437), Poreklo bogov (Theogenius, okoli 1440), Zatočišče za duševne bolečine (Profugorium ab aerumna), Momus (1450) in Princ (De Iciarchia, 1468). Ta in druga dela so bila prevedena in natisnjena v Benetkah, prevedel jih je humanist Cosimo Bartoli leta 1586.
  • Alberti je bil izurjen kriptograf s standardom svojega časa in izumitelj polialfabetske zamenjalne šifre, ki je zdaj znana kot Albertijeva šifra in strojno podprto šifriranje z uporabo šifrirnega diska. Polialfabetska zamenjalna šifra je bila, vsaj načeloma, nepravilno uporabljena več sto let, najbolj pomemben napredek v kriptografiji od časov Julija Cezarja. Kriptografski zgodovinar David Kahn ga imenuje za "očeta zahodne kriptografije". Kahn trdi, da je mogoče Albertiju pripisati tri pomembne napredke na tem področju: »zgodnji zahodni priročnik o kriptoanalizi, izum polialfabetske zamenjalne šifre in izum šifrirane kode.«[15]
  • Alberti sam, v kratki avtobiografiji napisani okoli 1438 v latinščini in v tretji osebi[16], pravi, da »je bil sposoben stati z nogami skupaj in skočiti čez glavo odraslega človeka«. Avtobiografija je ohranjena zahvaljujoč prepisu iz 18. stoletja Antonia Muratorija. Alberti je tudi trdil, da se je »odlikoval v vseh telesnih vajah, lahko z zvezanimi nogami preskočil človeka in bi v veliki katedrali vrgel kovanec daleč čez obok, sam krotil divje konje in plezal v gore«. Ni treba posebej poudarjati, da so se mnogi v renesansi spodbujali in samopresegali na različne načine in vnema Albertija, da kaže svoje sposobnosti, je treba razumeti do neke mere.
  • Alberti v "avtobiografiji" sebe opisuje kot dovršenega glasbenika in organista, vendar ni trdnih dokazov o tej trditvi. Glasbeno pozerstvo v tistem času ni bilo nič nenavadnega in je v duhu vsestranskosti tistega časa. Ponujen naj bi mu bil položaj kanonika v metropolitanski cerkvi v Firencah, vendar Vasari podvomi v to ponudbo.
  • Bil je tudi zainteresiran za risanje zemljevidov in delal z astronomom, astrologom in kartografom Paolo Toscanellijem.

Dela in objave

Okno palače Rucellai

Večina del je navedena v lingvi franca sodobnega časa, angleščini. V slovenščino je v monografijo strjen izbor iz njegovega obsežnega dela O arhitekturi (De re aedificatoria). Monografijo je izdala založba Studia humanitatis, 2007.

  • De Pictura, 1435. On Painting v angleščini, De Pictura v latinščini, On Painting. Penguin Classics. 1972. ISBN 978-0-14-043331-9.
  • Momus, latinski tekst in angleški prevod, 2003 ISBN 0-674-00754-9
  • De re aedificatoria (1452, deset knjig o arhitekturi). Alberti, Leon Battista. On the art of building v desetih knjigah. (prevod Joseph Rykwert, Robert Tavernor in Neil Leach). Cambridge, Mass.: MIT Press, 1988. ISBN 0-262-51060-X. ISBN 978-0-262-51060-8.
  • De Cifris A Treatise on Ciphers (1467), prevod A. Zaccagnini. Foreword by David Kahn, Galimberti, Torino 1997.
  • Della tranquillitá dell'animo 1441.
  • Latinska, francoska in italijanska izdaja De re aedificatoria
  • Leon Battista Alberti, On Painting; nov prevod in kritična izdaja", Rocco Sinisgalli, Cambridge University Press, New York, May 2011, ISBN 978-1-107-00062-9
  • I libri della famiglia, italijanska izdaja
  • Prevod "Intercenales, David Marsh. Center for Medieval and Early Renaissance Studies, State University of New York, Binghampton 1987
  • "Descriptio urbis Romae. Leon Battista Alberti's; Delineation of the city of Rome", Peter Hicks, Arizona Board of Regents for Arizona State university 2007.

Opombe

  1. Record #11850147X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. Roux P. d. Nouveau Dictionnaire des œuvres de tous les temps et tous les pays — 2 — Éditions Robert Laffont, 1994. — Vol. 1. — P. 42. — ISBN 978-2-221-06888-5
  3. James Beck, "Leon Battista Alberti and the 'Night Sky' at San Lorenzo", Artibus et Historiae 10, No. 19 (1989:9–35), p. 9.
  4. Melissa Snell, Leon Battsta Alberti, About.com: Medieval History.
  5. The Renaissance:a Illustrated Encyclopedia, Octopus (1979) ISBN 0706408578
  6. Joseph Rykwert, ed., Leon Baptiste Alberti, Architectul Design, Vol 49 No 5-6, London
  7. Vasari, The Lives of the Artists
  8. Leone Battista Alberti, On Painting, editor John Richard Spencer, 1956, p. 43.
  9. Podobni vplivi so sledljivi v tretjem komentarju (Commentario terzo) Lorenza Ghibertija k Alhazenovi Optiki.
  10. Alberti,Leon Battista. On the Art of Building in Ten Books. Trans. Leach, N., Rykwert, J., & Tavenor, R. Cambridge: The MIT Press, 1988
  11. Center for Palladian Studies in America, Inc., Palladio's Literary Predecessors
  12. V humanistiki je ta papež znan z rojstnim imenom Aeneas Silviusa Piccolomini, slov. Enej Silvij. Gre za avtorja obsežne in detajlne avtobiografije v dvanajstih knjigah, v kateri predstavi dosežke svojega pričevanja. Kljub nekoliko sebičnemu namenu je njegova avtobiografija zelo pomemben dokument tistega časa, ki predstavlja razmeroma zanesljiv zgodovinski vir in navdih za kasnejše literarne ustvarjalce.
  13. Die Kultur der Renaissance in Italien, 1860
  14. Liane Lefaivre, Leon Battista Alberti's Hypnerotomachia Poliphili, Cambridge: MIT Press, 1997
  15. David Kahn (1967) The codebreakers: the story of secret writing, New York: MacMillan.
  16. Večina, a ne vsi strokovnjaki menijo, da to delo je avtobiografijo.

Viri

  • Giorgio Vasari, Življenje umetnikov, prevod Tomaž Jurca, Studia humanitatis, 2007, ISBN 978-961-6262-81-1
  • Gille, Bertrand (1970). "Alberti, Leone Battista". Dictionary of Scientific Biography 1. New York: Charles Scribner's Sons. pp. 96–98. ISBN 0-684-10114-9.
  • Wright, D.R. Edward, "Alberti's De Pictura: Its Literary Structure and Purpose", Journal of the Warburg and Courtauld Institutes, Vol. 47, 1984 (1984), pp. 52–71.
  • Robert Tavernor, On Alberti and the Art of Building. New Haven and London: Yale University Press, 1998. ISBN 978-0-300-07615-8.
  • Mark Jarzombek, The Structural Problematic of Leon Battista Alberti's De pictura, Renaissance Studies 4/3 (September 1990): 273–285.
  • Anthony Grafton, Leon Battista Alberti. Master Builder of the Italian Renaissance. New York 2000
  • Günther Fischer, Leon Battista Alberti. Sein Leben und seine Architekturtheorie. Wissenschaftliche Buchgesellschaft Darmstadt 2012
  • Michel Paoli, Leon Battista Alberti, Torino 2007*
  • Francesco Borsi, Leon Battista Alberti. Das Gesamtwerk. Stuttgart 1982
  • Manfredo Tafuri, Interpreting the Renaissance: Princes, Cities, Architects, trans. Daniel Sherer. New Haven 2006.
  • Les Livres de la famille d'Alberti, Sources, sens et influence, sous la direction de Michel Paoli, avec la collaboration d'Elise Leclerc et Sophie Dutheillet de Lamothe, préface de Françoise Choay, Paris, Classiques Garnier, 2013.
  • Korolija Fontana-Giusti, Gordana, The Cutting Surface: On Perspective as a Section, Its Relationship to Writing, and Its Role in Understanding Space AA Files No. 40 (Winter 1999), pp. 56–64 London: Architectural Association School of Architecture Article Stable URL: http://www.jstor.org/stable/29544173
  • Vasari, The Lives of the Artists. Oxford University Press, 1998. ISBN 0-19-283410-X

Zunanje povezave