Krvobetna čeladica

Krvobetna čeladica
Mycena haematopus 64089.jpg
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Fungi (glive)
Deblo: Basidiomycota (prostotrosnice)
Razred: Basidiomycetes
Red: Agaricales (listarji)
Družina: Mycenaceae
Rod: Mycena
Vrsta: M. haematopus
Znanstveno ime
Mycena haematopus
(Pers.) P. Kumm.
Sinonimi

Agaricus haematopus Pers.[1]
Galactopus haematopus (Pers.) Earle[1]
Mycena haematopus var. marginata J.E. Lange[1]

Predloga:MikomorfopoljeO uporabi mikomorfopolja
''Mycena haematopus''
mikološke značilnosti:
Gills icon.png 
tip himenija: lističi
Conical cap icon.svg 
Campanulate cap icon.svg 

klobuk: stožčast ali zvončast

Adnate gills icon2.svg 

pritrditev himenija: priraščen

Bare stipe icon.png 

bet: gol

White spore print icon.png 

trosni prah: bel

Saprotrophic ecology icon.png 

ekologija: gniloživstvo

Inedible toxicity icon.png 

užitnost: neužitna

Mycena haematopus je vrsta glive iz družine Mycenaceae, pogosta v Evropi in Severni Ameriki, raste pa tudi na Japonskem in v Venezueli. Je gniloživka, kar pomeni, da pridobiva hranilne snovi iz razkrajajočih organskih ostankov. V skladu s tem pogosto raste v skupinah na razkrajajočih deblih in štorih dreves listavcev, še posebej bukve.

Značilnosti glive so rdeča barva trosnjaka, pahljačasti robovi klobuka ter temno rdečo mleko oz. lateks, ki mezi iz tkiva glive po mehanski poškodbi (npr. pri zarezi). Tako trosnjak kot tudi [[podgobje izkazujejo slabotno bioluminiscenco. M. haematopus proizvaja edinstvene alkaloidne pigmente. V splošnem je gliva neužitna,[2] čeprav nekateri viri zatrjujejo nasprotno.[3][4]

Taksonomija in nomenklatura

Glivo je prvotno poimenoval Persoon leta 1799 kot Agaricus haematopus,[5] dokončno taksonomsko veljavo pa je ime dobilo leta 1821 v Friesevem delu Systema Mycologicum.[6] Trenutno ime, Mycena haematopus, je določil nemški taksonomist Kummer leta 1871.[7] Označevalec vrste, haematopus, izhaja iz grških besed αἱματοσ: haímatos – krven (kar se nanaša na prisotnost rdečega mleka, eno od glavnih značilnosti glive) in πους: pous - noga, vznožje.[8]

Lange je leta 1914 opisal podvrsto M. haematopus var. marginata, ki jo označuje rdečkasta barva koncev lističev.[9] Geesteranus je obravnaval obarvanje lističev kot taksonomsko nepomembno zaradi prevelike raznolikosti v obarvanju.[10] Leta 1976 sta ameriška mikologa Mitchel in Smith v Koloradu opisala novo podvrsto, Mycena haematopus var. cuspidata, ki jo označuje »kljunast« izrastek na klobuku, ki pa pogosto izgine med dozorevanjem glive.[11] Geesteranus je omenjeno podvrsto poimenoval kot Mycena sanguinolenta var. cuspidata.[10]

Značilnosti

Bazidiokarp M. haematopus, plodno telo podgobja oz. trosnjak, raste na razpadajočem lesu. Oblika klobuka je odvisna od razvojne stopnje glive: mlajši primerki so jajčaste ali stožčaste oblike, pozneje pa postanejo klobuki zvonaste oblike. Po popolnem dozorenju se robovi klobuka zavihajo navzgor, tako da postane klobuk skorajda raven, na sredini pa se pojavi izboklina (umbo).[12] Največji premer klobuka znaša 4 cm, površina pa je sprva suha in prekrita s finim belkastim prahom, nato pa postane pološčena in vlažna. Poleg tega je sam klobuk pri odraslih primerkih polprozoren, zaradi česar je vidna žarkasta rast hif, kar odraža položaj lističev na spodnji strani. Barva klobuka je rdeče- do roza-rjava, pogosto z vijoličnimi odtenki, in je svetlejša proti robovih. Slednji je valoviti in ima lahko raztrgan videz zaradi ostankov tanke membranske oz. pajčevinaste strukture, ki ščiti lističe med razvojem.[13]

Meso glive je bledo do vinsko rdeče in nima posebne vonja. Po mehanski poškodbi, kot je zareza, mezi iz tkiva rdeče mleko oz. lateks.[14] Lističi trosovnice (himenija) so priraščeni na bet in so sprva belkaste ali sivo vinske barve, pozneje pa postanejo rdeče-rjave barve. Njihovo število je majhno (giblje se med 20 in 30) in segajo od roba klobuka do beta, zaradi česar so nastanejo vmesni prostori. Prisotni so tudi manjši lističi (lamelule), ki pa ne segajo od roba do beta in so razvrščeni v dveh ali treh serijah enakih dolžin. Bet temno rdeče-rjave barve je okoli 9 cm visok ter 0,1-0,2 cm širok ter je votel in krhek. Pri mlajših primerkih je zgornji del beta gosto prekrit s prahom cimetne barve, ki izgine skozi čas. Pri dnišču so prisotni grobi dlakasti izrastki. Kot pri klobuku tudi iz tkiva beta mezi rdeče mleko v primeru poškodbe.[12][13]

M. haematopus zajeda parazitska gliva Spinellus fusiger, ki daje gostiteljski glivi »kosmati« videz. [15][8]

Mikroskopske in biokemijske značilnosti

Trosni prah je bele barve. Same spore so eliptične oblike, gladke in merijo 8–11 µm x 5–7 µm. So amiloidne, kar pomeni, da bodo absorbirale jod po obarvanju z Melzerjevim reagentom.[15]Na vršičkih bazidijev so 4 spore. Cistide so terminalne celice hif v trosovnici in merijo 60-80 µm x 9-12 µm. Kaulocistide, tj. cistide na betu, so prisotne v skupinah oz. grozdih in merijo 20-55 µm x 3,5-12 µm.[16] V tkivu lističev so prisotne številne celice, ki proizvajajo mleko in ga izločajo v primeru poškodbe.[13]

Površina trosovnice je belkaste barve in puhasta. Terminalni deli hif so lahko odebeljeni, moniliformne hife (oblika niza krogelnih struktur) pa so zelo redke. Bioluminiscenca je prisotna, vendar šibka. Zunajcelične (ekstracelularne) oksidaze so prisotne in predstavljajo eno od ključnih komponent pri gniloživstvu.[17]

Podobne vrste

Podobna vrsta iz rodu Mycena, ki proizvaja rdeče mleko, je M. sanguinolenta. Od M. haematopus se loči po tem, da je manjša (premer klobuka je od 0,3-1 cm) in ima temno rjavo-rdeče robove klobuka, poleg tega pa raste rajši posamično v skupini kot pa v tesnejših zvezah s skupno bazo, in sicer na odmrlih listih in vejah, mahovih ter plasteh odpadlih borovih iglic.[18] Barva klobuka pri M. sanguinolenta obsega rdeče- do oranžno-rjave odtenke, ostanki zaščitne membrane na robovih pa niso prisotni.[3]

Užitnost

Čeprav nekateri viri zatrjujejo, da je M. haematopus užitna goba,[4][3] se v splošnem gobo obravnava kot neužitno[2] oz. se priporoča izogibanje zaradi morebitnih toksinov, na katere gliva še ni bila testirana.[8] Iskanje dodatno otežuje relativno majhna velikost.[14] Okus mesa je blago oz. rahlo kisel. [19]

Opombe in sklici

  1. 1,0 1,1 1,2 "Species Fungorum – Species synonymy". Index Fungorum. CAB International. Pridobljeno dne 25.04.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  2. 2,0 2,1 Jordan, M. (2004). The Encyclopedia of Fungi of Britain and Europe. London: Frances Lincoln. str. 168. ISBN 0-7112-2378-5. Pridobljeno dne 25.04.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  3. 3,0 3,1 3,2 Arora, D. (1986). Mushrooms Demystified: a Comprehensive Guide to the Fleshy Fungi. Berkeley, California: Ten Speed Press. str. 231. ISBN 0-89815-169-4. Pridobljeno dne 01.03.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  4. 4,0 4,1 McKnight, V.B. & McKnight, K.H. (1987). A Field Guide to Mushrooms: North America. Boston: Houghton Mifflin. str. Plate 19. ISBN 0-395-91090-0. Pridobljeno dne 26.04.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  5. Persoon, C.H. (1799). Observationes mycologicae 2. Leipzig, Nemčija: Gesnerus, Usterius & Wolfius. str. 56.  (latinsko)
  6. Fries, E.M. (1821). Systema Mycologicum 1. Lundae: Ex Officina Berlingiana. str. 149. Pridobljeno dne 26.02.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč) (latinsko)
  7. Kummer P. (1871). Der Führer in die Pilzkunde. Zerbst. str. 109.  (nemško)
  8. 8,0 8,1 8,2 Volk, T. (2002). "Mycena haematopus, the blood-foot mushroom". Tom Volk's Fungus of the Month. UW-Madison Department of Botany. Pridobljeno dne 26.02.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  9. Lange, J.E. (1914). "Studies in the Agarics of Denmark. Part I. Mycena". Dansk botanisk Arkiv 1 (5): 1–40. 
  10. 10,0 10,1 Maas Geesteranus, R.A. (1988). "Conspectus of the Mycenas of the northern hemisphere 10. Sections Lactipedes Sanguinolentae Galactopoda and Crocatae". Proceedings of the Koninklijke Nederlandse Akademie van Wetenschappen Series C Biological and Medical Sciences 91 (4): 377–404. ISSN 0023-3374. 
  11. Mitchel, D.H. & Smith, A.H. (1978). "Notes on Colorado fungi III: New and interesting mushrooms from the aspen zone". Mycologia 70 (5): 1040–63. doi:10.2307/3759137. 
  12. 12,0 12,1 Orr, D.B. & Orr, R.T. (1979). Mushrooms of Western North America. Berkeley: University of California Press. str. 235. ISBN 0-520-03656-5. 
  13. 13,0 13,1 13,2 Smith, 1947, str. 140–44.
  14. 14,0 14,1 Hall, I.R. (2003). Edible and Poisonous Mushrooms of the World. Portland, Or: Timber Press. str. 164. ISBN 0-88192-586-1. Pridobljeno dne 26.02.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  15. 15,0 15,1 Healy R.A., Huffman D.R., Tiffany L.H. in Knaphaus G. (2008). Mushrooms and Other Fungi of the Midcontinental United States (Bur Oak Guide). Iowa City: University of Iowa Press. str. 147. ISBN 1-58729-627-6. Pridobljeno dne 26.02.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  16. Aronsen, A. "Mycena haematopus (Pers.) P. Kumm". A key to the Mycenas of Norway. Pridobljeno dne 01.03.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  17. Treu, R. & Agerer, R. (1990). "Culture characteristics of some Mycena species". Mycotaxon 38: 279–309. Pridobljeno dne 21.01.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)
  18. Smith, 1947, str. 146–49.
  19. Kuo, M. "Mycena haematopus". MushroomExpert.Com. Pridobljeno dne 26.04.2010.  Preveri vrednosti datuma v: |access-date= (pomoč)

Viri

Predloga:Link FA