Drugo bolgarsko cesarstvo

Drugo bolgarsko cesarstvo
Второ българско царство
Monogram on the silver eagle from the Voznesenka treasure.png
 
Byzantine imperial flag, 14th century, square.svg
1185–1396/1422 Ottoman flag.svg

Grb

Bolgarija pod Ivanom Asenom II.
Glavno mesto Tǎrnovo
(1185 –1393)
Vidin in Nikopol
(1393–1396)
Jeziki srednja bolgarščina
Religija pravoslavno krščanstvo, bogumilstvo (prepovedano)
Vlada Monarhija
Car (Cesar)
 -  1185–1190 Peter IV. (prvi)
 -  1396–1422 Konstantin II. (zadnji)
Zgodovinsko obdobje Sredni vek
 -  Vstaja Asena in Petra 1185
 -  Osmanska zasedba 1396/1422
Površina
 -  1205[1] 248.000 km²
 -  1241[1] 477.000 km²
 -  1350[1] 137.000 km²
Danes del

Drugo bolgarsko cesarstvo (bolgarsko Второ българско царство, Vtorо Bălgarskо carstvo) je bila srednjeveška bolgarska država, ki je obstajala od leta 1185 do 1396 ali 1422.[2] Bilo je naslednik Prvega bolgarskega cesarstva in doseglo vrh svoje moči pod carjema Kalojanom in Ivanom Asenom II., potem pa so ga od poznega 14. stoletja do zgodnjega 15. stoletja osvojili osmanski Turki. Leta 1878 ga je nasledila Bolgarska kneževina in nato Bolgarsko kraljestvo.[3][4]

Do leta 1256 je bilo dominantna sila na Balkanu, ki je v več velikih bitkah porazila Bizantinsko cesarstvo. Leta 1205 je car Kalojan v bitki pri Odrinu porazil vojsko Latinskega cesarstva, ki je bilo ustanovljeno leto pred tem po četrti križarski vojni. Kalojanov nečak Ivan Asen II. je porazil tudi Epirski despotat. Med njegovim vladanjem se je Bolgarija raztezala od Jadranskega do Črnega morja in doživela gospodarski razcvet. V poznem 13. stoletju je začelo cesarstvo zaradi stalnih vpadov Mongolov, Bizantincev, Ogrov in Srbov in notranjih sporov in vstaj propadati. V 14. stoletju se je za nekaj časa opomoglo in stabiliziralo, vendar je centralna oblast v več regijah izgubila svojo moč. Na predvečer osmanske invazije je bilo cesarstvo razdeljeno na tri dele.

Bolgarski umetniki in arhitekti so kljub močnemu bizantinskemu vplivu razvili svoj prepoznaven slog. V 14. stoletju sta v obdobju, znanem kot druga zlata doba bolgarske kulture, cvetela bolgarska književnost in umetnost.[5] Prestolnica Tǎrnovo, katero so imeli za Novi Konstantinopel, je postala glavno kulturno srediče in središče pravoslavnega sveta.[6] Po zmagi Osmanskega cesarstva se je velik del bolgarskih učenjakov in duhovščine odselil v Srbijo, Vlaško, Moldavijo in ruske kneževine, kamor so prenesli bolgarsko kulturo, knjige in hezihastične ideje.[7]

Ime

Za cesarstvo so njegovi sodobniki najpogosteje uporabljali ime Bolgarija, kot so ga imenovali njegovi prebivalci.[8] Med vladavino carja Kalojana je bilo cesarstvo včasih znano kot bolgarsko in vlaško. Papež Inocenc III. in drugi tujci, med njimi tudi latinski cesar Henrik Flandrijski, so ga v uradnih dokumentih naslavljali z Bolgarija ali Bolgarsko cesarstvo. [9]

V sodobnem zgodovinopisju se država imenuje Drugo bolgarstvo cesarstvo, Drugo bolgarsko carstvo ali Drugo bolgarsko kraljestvo, da bi se razlikovala od Prvega bolgarskega cesarstva.[10] Za obdobje pred sredino 13. stoletja se je uporabljaj tudi naslov Cesarstvo Vlahov in Bolgarov[11] in njegove različice Vlaško-bolgarsko cesarstvo, Bolgarsko-vlaško cesarstvo[12] ali Romunsko-bolgarsko cesarstvo. Slednja se uporablja samo v romunskem zgodovinopisju. [13]

Arabski letopisci so od 13. stoletja uporabljali izključno ime Vlaška in ne Bolgarija. Vlaško so imenovali al-Awalak, njene prebivalce pa ulaqut ali ulagh.[14]

Ozadje

Ko je bizantinski cesar Bazilij II. (vladal 976–1025) leta 1018 podjarmil Prvo bolgarsko cesarstvo, je vladal previdno. Obstoječ davčni sistem, zakonodaja in oblast nižjega plemstva so oostali nespremnenjeni do njegove smrti leta 1025. Avtokefalni bolgarski patriarhat je bil podrejen ekumenskemu patriarhu v Konstantinoplu in priključen k nadškofijskemu središču v Ohridu, sicer pa so tako patriarhat kot škofije ostali avtonomni. Bazilij je za prvega bolgarskega nadškofa imenoval Ivana I. Debrskega, njegovi nasledniki pa so bili Bizantinci, se pravi Grki. Bolgarski aristokrati in člani carjeve družine so dobili različne bizantinske naslove in bili preseljeni v azijski del Bizantinskega cesarstva.[15][16] Bolgarski jezik, književnost in kultura so kljub težavam preživeli.[17] Večina osvojenega bolgarskega ozemlja je bila vključena v Bolgarsko, Sirmijsko in Paristrionsko témo.

Pod Bazilijevimi nasledniki je moč Bizantinskega cesarstva oslabela. Vdori Pečenegov in povišanje davkov so povečali nezadovoljstvo, ki je imelo za posledico več velikih uporov leta 1040-1041 ter v 1070. in 1080. letih. Središče prvih uporov je bila Bolgarska téma na ozemlju sedanje Makedonije, kjer sta se zgodila masovna upora Petra Deljana (1040–1041) in Georgija Vojteha (1072). Oba so bizantinske oblasti s težavo zatrle.[18] Uporoma so sledili upori v Paristrionu in Trakiji.[19] Po prihodu Komnenov se je stanje v Bizantinskem cesarstvu v prvi polovoci 12. stoletja stabiliziralo. Bolgare so pacificirali in do poznega 12. stoletja ni bilo nobenega upora.

Zgodovina

Osvoboditev

A medieval church
Cerkev sv. Dimitrija Solunskega v Velikem Tǎrnovem, ki sta jo na začetku upora zgradila Asen in Peter

Katastrofalno vladanje zadnjega komnenskega cesarja Andronika I. Komnena (vladal 1183–1185) je poslabšalo stanje med bolgarskim kmetstvom in plemstvom. Prvo dejanje njegovega naslednika Izaka II. Angela (vladal 1185–1195 in 1203–1204) je bilo dodatno obdavčenje za financiranje vojne z Normani in njegove poroke.[20] Leta 1185 sta aristokrata, brata Teodor (Todor) in Asen iz Tǎrnovega, zaprosila cesarja, naj ju sprejme v vojaško službo in jima podeli zemljo. Izak II. je njuno prošnjo zavrnil in udaril Asena po obrazu.[21] Brata sta po vrnitvi v Tǎrnovo začela graditi cerkev, posvečeno svetemu Dimitriju Solunskemu. Ljudem sta kazala ikono slavnega svetnika, za katerega sta trdila, da je zapustil Solun, da bi podprl bolgarsko stvar, in začela ščuvati k uporu. Verno prebivalstvo se je takoj pridružilo uporu proti Bizantincem. Starejši brat Teodor je bil kot Peter IV. kronan za bolgarskega cesarja.[22] Uporu se je takoj pridružila skoraj cela Bolgarija severno od Stare planine (Balkan), se pravi Mezija, in pridobila podporo Kumanov, turškega plemena, ki je živelo severno od Donave. Kumani so kmalu postali pomemben del bolgarske vojske in igrali ključno vlogo v vojaških uspehih, ki so sledili.[23][24] Peter IV. je takoj po izbruhu upora poskušal osvojiti staro bolgarsko prestolnico Preslav, vendar mu to ni uspelo. Za prestolnico Bolgarije je razglasil Tǎrnovo.[25]

Ko se je bizantinska armada vojskovala z Normani, ki so napadli bizantinske posesti na zahodnem Balkanu in oplenili Solun, drugo največje mesto v cesarstvu, so začeli Bolgari napadati severno Trakijo. Bizantinci so se na njihove napade odzvali sredi leta 1186, ko je Izak II. organiziral vojni pohod, da bi zatrl upor še preden bi se še bolj razširil. Bolgari so zavarovali gorske prelaze, vendar je Bizantincem preko drugih prelazov uspelo priti preko Stare planine.[8][26] Ko so se prebili do ravnine, se šibka uporniška vojska ni upala zoperstaviti mnogo močnejši in bolje organizirani bizantinski armadi. Peter IV. se je pretvarjal, da se namerava vdati, Asen pa se je medtem odpravil na sever preko Donave zbirat novo vojsko. Bizantinski cesar je požgal bolgarske poljščine in se vrnil v Knstantinopel. Asen se je kmalu zatem vrnil z okrepitvami Kumanov in sklenil, da se bo vojskoval, dokler ne bo Bolgarija svobodna.[26]

Bizantinci so zbrali novo vojsko pod poveljstvom cesarjevega nečaka Ivana Dukasa Angela. Ker se je cesar ustrašil državnega udara, je Dukasa zamenjal s slepim Ivanom Kantakuzenom, ki po zakonu ni mogel postati cesar. Bolgari so ponoči napadli njegov tabor in ubili veliko vojakov.[27][28] Sredi leta 1186 je proti Bolgarom krenila naslednja vojska pod poveljstvom generala Alekseja Branasa. Branas se je namesto proti Bolgarom obrnil proti Konstantinoplu in zase zahteval bizantinski prestol. Kmalu zatem so ga umorili.[29] Bolgari so izkoristili nastali kaos in vdrli v severno Trakijo in oplenili podeželje še preden se je bizantinska vojska odzvala s protinapadom. Vojski sta se spopadli samo enkrat blizu trdnjave Lardea. Spopad se je končal brez zmagovalca. Bolgari so še naprej plenili Trakijo in se brez težav umikali na sever v gore Balkana.[30]

Proti koncu leta 1186 je Izak II. odšel na svoj drugi pohod proti Bolgarom. Vojska je bila prisiljena prezimiti v Sofiji in s tem dala Bolgarom čas za pripravo na obrambo. Na začetku naslednjega leta so Bizantinci oblegali Loveč, vendar ga niso uspeli osvojiti. Z Bolgari so sklenili premirje, s katerim so de facto priznali bolgarsko neodvisnost.[30][31][32]

Ko je bil vodja tretjega križarskega pohoda Friderik I. Barbarossa na robu vojne z Bizantinci, sta mu Asen in Peter IV. ponudila vojsko 40.000 mož v zameno za uradno priznanje bolgarske države. Odnosi med križarji in Bizantinci so se nazadnje izboljšali in ponudba je propadla. Naslednje leto se je Izak II. odpravil na še en pohod proti Bolgarom, ki se je končal s katastrofalnim porazom na prelazu Trjavna. Cesar se je komaj rešil, cesarsko zakladnico, vključno s krono in križem, pa so zasegli zmagovalci.[33] Asen se je po zmagi kronal za cesarja kot Ivan Asen I..[34] Peter IV. je obdržal cesarski naslov, oblast pa je prepustil svojemu bolj energičnemu bratu.[35]

V naslednjih štirih letih se je težišče vojne prestavilo na ozemlje južno od gora Balkana. Asenova strategija hitrih napadov na različnih mestih se je izplačala in kmalu je osvojil pomembni mesti Sofijo in Niš na jugozahodu in si odprl pot v Makedonijo.[36] Leta 1194 so Bizantinci zbrali ogromno vojsko, sestavljeno iz vzhodnih in zahodnih enot, vendar so bili v bitki pri Arkadiopolu poraženi. Izak II., ki se ni več mogel upirati Bolgarom, je poskušal skleniti zavezništvo z ogrskim kraljem Bélo III., vendar ga je pred tem odstavil in oslepil brat Aleksej III. Angel..[37] Bizantinci so se poskušali pogajati za mir, ker je Asen v zameno zahteval vrnitev vsega bolgarskega ozemlja, pa se je vojna nadaljevala. Leta 1196 je bila bizantinska vojska ponovno poražena daleč na jugu pri Seresu. Ivana Asena je po vrnitvi v Tǎrnovo ubil njegov bratranec Ivanko v zaroti, ki jo je spodbudil Konstantinopel.[38] Peter IV. je začel oblegati Tǎrnovo, zato je Ivanko pobegnil v Konstantinopel in kasneje postal guverner Plovdiva (Filipopolis). Manj kot leto za Asenom so umorili tudi Petra IV..[39]

Vzpon

A map of the Bulgarian Empire in the late 12th century
Karta Bolgarskega cesarstva z ozemeljskimi razširitvami v vojnih pohodih leta 1185 in 1197
Cerkev Štiridesetih mučencev v Velikem Tǎrnovem, v kateri je pokopan car Kalojan

Prestol je nasledil Asenov in Petrov najmlaši brat Kalojan. Bil je ambiciozen in brezobziren vladar, ki je želel doseči mednarodno priznanje in dokončati osvobajanje Bolgarije. Razen tega se je želel maščevati Bizantincem za oslepitev 14.000 ujetih vojakov carja Samuela po bitki na Belasici. Kalojan se je naslavljal z Romanoktonos (ubijalec Rimljanov, se pravi Bizantincev), kot se je cesar Bazilij II. naslavljal z Bulgaroktonos (ubijalec Bolgarov).[40] Hitro se je povezal z bratovim morilcem Ivankom, katerega so Bizantinci kmalu zatem ubili, vendar mu je kljub temu uspelo osvojiti Konstancijo (Simeonovgrad). Leta 1201 je Kalojan osvojil Varno, zadnjo bizantinsko trdnjavo v Meziji, ki jo je branila velika garnizija. Kalojan je kljub temu, da se je to zgodilo na Veliko noč, ukazal vse Bizantince zmetati v obrambni jarek.[41] Po zmagi se je začel pogajati za mir in ga na začetku leta 1202 tudi dosegel.[42] Medtem ko so se Bolgari vojskovali na jugu, sta ogrski kralj Andrej II. in njegov srbski vazal Vukan priključila Beograd, Braničevo in Niš. Po sklenitvi miru z Bizantinci se je Kalojan obrnil proti severozahodu. Leta 1203 je izrinil Srbe iz Niša, v več bitkah v dolini Morave porazil ogrsko armado in osvojil vse izgubljeno ozemlje.[42]

Kalojan je vedel, da ne bodo Bizantinci nikoli priznali njegovega cesarskega naslova, zato se je začel pogajati s papežem Inocencem III.. Njegove zahteve so temeljile na dediščini Prvega bolgarskega cesarstva - Simeonu I., Petru I. in Samuelu.[43] Papež je bil pripravljen priznati Kalojana za bolgarskega kralja pod pogojem, da se Bolgarska cerkev podredi Rimu. Po dolgih diplomatskih pogajanjih, v katerih nobena stran ni spremenila svojih stališč, je bil Kalojan proti koncu leta 1204 kronan za bolgarskega kralja. Nadškof Bazilij je bil imenovan za primasa. Kalojan, ki ni nameraval izpolniti papeževih zahtev, se mu je pisno zahvalil za svoj vladarski naslov in povišanje Bolgarske cerkve v patriarhat. Papeštvo je nazadnje taktično sprejelo Kalojanov cesarski položaj.[44][45][46] Zveza med Bolgarijo in Rimom je ostala strogo uradna. Bolgari svojega pravoslavnega obredja in običajev niso spremenili.[46]

A map of the Bulgarian Empire in the mid 13th century
Karta Bolgarskega cesarstva med vladavino Ivana Asena II. (vladal 1218–1241), ko je cesarstvo doseglo svoj največji obseg

Nekaj mesecev pred Kalojanovim kronanjem so vodje četrtega križarskega pohoda napadli Bizantinsko cesarstvo, osvojili Konstantinopel in ustanovili Latinsko cesarstvo. Bolgari so poskušali z njimi navezati prijateljske odnose, vendar so jih Latinci zavrnili in kljub temu, da je papež priznal njihovo državo, zahtevali njihovo ozemlje. Bolgari in bizantinska aristokracija v Trakiji so dobili skupnega sovražnika in sklenili zavezništvo pod pogojem, da Kalojana sprejmejo za svojega cesarja.[47][48] Odločilna bitka med Bolgari in križarji se je dogajala 14. aprila 1205 pri Odrinu. Latinci so bili poraženi, njihov cesar Balduin I. pa ujet. Porazu, ki je pomenil hud udarec za mlado Latinsko cesarstvo, je sledil kaos.[49] [50] Bolgari so osvojili verčino Trakije, vključno s Filipopolisom (Plovdiv). Bizantinsko plemstvo se je zaradi nepričakovanih bolgarskih uspehov zbalo za svoj položaj, se povezalo z Latinci in skupaj z njimi organiziralo zaroto proti Kalojanu.[51] V Tǎrnovem so zaroto hitro odkrili. Sledilo je Kalojanovo kruto maščevanje Bizantincem v Trakiji, ki se je nadaljevalo s pohodom proti Latincem. Bolgari so jih leta 1206 premagali v bitki pri Rusionu in osvojili nekaj mest v vzhodni Trakiji. Naslednje leto je solunski kralj Bonifacij I. v bitki padel, Kalojana pa so pred začetkom napada na Solun umorili.[52]

Kalojana je nasledil bratranec Boril, ki je poskušal nadaljevati politiko svojega predhodnika, vendar ni imel njegovih sposobnosti. Latinci so ga v bitki pri Plovdivu porazili in nato osvojili večino Kalojanovih osvojitev. Borilu ni uspelo obdržati celosti cesarstva. Brat Strez si je prilastil večino Makedonije, Aleksej Slav pa je odcepil ozemlje v Rodopih. Boril je moral v zameno za pomoč v zatiranju velikega upora leta 1211 Ogrom odstopiti Beograd in Braničevo. S porazom se je končal tudi pohod proti Srbiji leta 1214.[53][54]

Borila je zaradi vedno večjega nestrinjanja z njegovo politiko leta 1218 strmoglavil Ivan Asen II., sin Ivana Asena I., ki je od Kalojanove smrti živel v izgnanstvu.[55] Ivan Asen II. se je po kronanju poročil z Ano Marijo, hčerko ogrskega kralja Andreja II. in za doto dobil okupirani mesti Beograd in Braničevo. Zatem je sklenil zvezništvo z vladarjem Epirskega despotata Teodorjem Komnenom. Teodor Komnen je s tem zavaroval severno mejo svoje države, kar mu je omogočilo osvojiti Solun in znatno zmanjšati Latinsko cesarstvo. Leta 1225 se je razglasil za bizantinskega cesarja.[56]

Po letu 1228 je stanje v Latinskem cesarstvu postalo neznosno. Latinci so se začeli pogajati z Bolgari in obljubljali poroko mladoletnega cesarja Balduina II. s Heleno, hčerko Ivana Asena II.. S poroko naj bi bolgarski cesar postal regent v Konstantinoplu, medtem pa so Latinci regentstvo ponudili frankovskemu plemiču Ivanu Brienskemu.[55]

Zaskrbljen zaradi akcij Bolgarov med pohodom na Konstantinopel leta 1230 je Teodor Komnen z ogromno armado napadel Bolgare. Presenečeni Ivan Asen II. je zbral majhno vojsko in se odpravil na jug, da bi jih ustavil. V bitki pri Klokotnici je premagal epirsko vojsko in ujel Teodorja Komnena, cel njegov dvor in večino preživelih vojakov.[57][58][59] Vse navadne vojake je izpustil in nato vkorakal na ozemlje pod epirsko oblastjo. Vsa mesta od Odrina do Drača na jadranski obali so se mu vdala in priznala njegovo oblast. Teodorjevemu bratu Mihaelu II. Komnenu Dukasu je dovolil, da kot bolgarski vazal vlada v Solunu in vseh južnih pokrajinah despotata.[60][61] Domneva se, da je zaradi groženj iz katoliške Ogrske bolgarsko suverenost priznala tudi Srbija.[62]

Spustil sem se v vojno v Romaniji, porazil grško armado in ujel gospoda cesarja Teodorja Komnena samega in vse njegove bojarje. In osvojil sem vse ozemlje od Odrina do Drača, Grčijo, Srbijo in Albanijo. Franki so obdržali samo mesta v okolici Konstantinopla, vendar so bila tudi [ta mesta] pod oblastjo mojega cesarstva, ker niso imela nobenega drugega cesarja, razen mene. In samo meni gre zahvala, da so preživela, ker je bila takšna božja volja.
— Napis Ivana Asena II. v cerkvi štiridesetih mučencev v Velikem Tǎrnovem, napisan po bitki pri Klokotnici.[63]

Ko je leta 1231 v Konstantinopel prišel Ivan Brien, se je Ivan Asen II. proti Latincem povezal z Nikejskim cesarstvom. Ko so Nikejci leta 1235 priznali Bolgarski patriarhat, je Ivan Asen II. prekinil zvezo s papežem. Skupen pohod proti Latincem je bil uspešen, čatudi jim Konstantinopla ni uspelo osvojiti. Po Brienovi smrti dve leti kasneje bi lahko Ivan Asen II. ponovno postal regent Balduina II., zato se je odločil, da prekine zvezo z Nikejo.[64] Njegova odločitev je temeljila na predpostavki, da bi z uspešno zvezo Konstantinopel lahko ponovno postal središče obnovljenega Bizantinskega cesarstva z nikejsko dinastijo kot vladajočo hišo, s čimer bi Bolgari dobili močnega sovražnika.[65] Bolgarsko-bizantinsko sodelovanje je bilo kratkoživo. Ivan Asen II. je imel na južni meji mir do konca svojega vladanja. Malo pred smrtjo je porazil del mongolske vojske, ki se je vračala na vzhod po uničujopem pohodu na Poljsko in Ogrsko.[66]

Sklici

  1. 1,0 1,1 1,2 Kamburova, Violeta (1992). Atlas "History of Bulgaria". Sofia: Bulgarian Academy of Sciences. str. 18, 20, 23. 
  2. Тютюнджиев, Иван; Пламен Павлов (1992). Българската държава и османската експанзия 1369–1422 (v bolgarščini). Велико Търново.
  3. Steven Runciman. A history of the First Bulgarian Empire.
  4. Васил Н. Златарски. История на българската държава през средните векове. Том I. История на Първото българско царство. Част I. Епоха на хуно-българското надмощие (679—852).
  5. Kǎnev, Petǎr (2002). Religion in Bulgaria after 1989. South-East Europe Review 1: 81.
  6. Obolensky, str. 246.
  7. Kazhdan 1991, str. 334, 337.
  8. 8,0 8,1 Fine 1987, str. 13.
  9. Letters by the Latin Emperor Henry. LIBI, vol. IV, Bulgarska akademija znanosti, Sofija, str. 15, 16.
  10. Kenrick, Donald (2004). Gypsies, from the Ganges to the Thames. University of Hertfordshire Press. str. 45. ISBN 1902806239.
  11. Encyclopædia Britannica: Vlach. Pridobljeno 20. septembra 2011.
  12. Kolarz, Walter (1972). Myths and Realities in Eastern Europe. Kennikat Press. str. 217. ISBN 0804616000.
  13. Boia, Lucian (1972). Romania: Borderland of Europe. str. 62.
  14. Dimitri Korobeinikov. A broken mirror: the Kipchak world in the thirteenth century. V Florin Curta, urednik. The other Europe from the Middle Ages. Brill, 2008, str. 394.
  15. Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 342–343.
  16. Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 365.
  17. Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 391–392.
  18. Andreev & Lalkov 1996, str. 140, 143.
  19. Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 406.
  20. Fine 1987, str. 11.
  21. Fine 1987, str. 10.
  22. Andreev & Lalkov 1996, str. 144, 149.
  23. Fine 1987, str. 11–12.
  24. Vásáry 2005, str. 17.
  25. Andreev & Lalkov 1996, str. 144–145.
  26. 26,0 26,1 Andreev & Lalkov 1996, str. 150.
  27. Andreev & Lalkov 1996, str. 150–151.
  28. Fine 1987, str. 14.
  29. Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 431.
  30. 30,0 30,1 Andreev & Lalkov 1996, str. 151.
  31. Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 431–432.
  32. Fine 1987, str. 15.
  33. Andreev & Lalkov 1996, str. 153–155.
  34. Fine 1987, str. 16.
  35. Andreev & Lalkov 1996, str. 145.
  36. Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 434.
  37. Fine 1987, str. 27.
  38. Andreev & Lalkov 1996, str. 156–157.
  39. Andreev & Lalkov 1996, str. 146–147.
  40. Andreev & Lalkov 1996, str. 160.
  41. Fine 1987, str. 31.
  42. 42,0 42,1 Andreev & Lalkov 1996, str. 162.
  43. Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 445.
  44. Andreev & Lalkov 1996, str. 165.
  45. Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 445–446.
  46. 46,0 46,1 Fine 1987, str. 56.
  47. Andreev & Lalkov 1996, str. 167.
  48. Kazhdan 1991, str. 1095.
  49. Andreev & Lalkov 1996, str. 168–171.
  50. Fine 1987, str. 81–82.
  51. Andreev & Lalkov 1996, str. 171–172.
  52. Bozhilov & Gyuzelev 1999, str. 457.
  53. Andreev & Lalkov 1996, str. 180–183.
  54. Kazhdan 1991, str. 309.
  55. 55,0 55,1 Andreev & Lalkov 1996, str. 185.
  56. Fine 1987, str. 120.
  57. Andreev & Lalkov 1996, str. 188–189.
  58. Fine 1987, str. 124.
  59. Kazhdan 1991, str. 1134.
  60. Andreev & Lalkov 1996, str. 189.
  61. Fine 1987, str. 126.
  62. Fine 1987, str. 137.
  63. Fine 1987, str. 125.
  64. Andreev & Lalkov 1996, str. 190–191.
  65. Fine 1987, str. 130.
  66. Andreev & Lalkov 1996, str. 192–193.