Claude Bernard

Claude Bernard
Claude Bernard 5.jpg
Rojstvo12. julij 1813({{padleft:1813|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][2][…]
Saint-Julien
Smrt10. februar 1878({{padleft:1878|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[2][1][…] (64 let)
Pariz[4]
vnetje ledvic
Grobpokopališče Père-Lachaise
BivališčePariz
DržavljanstvoFrancija
Narodnostfrancoska
Področjafiziologija
UstanoveCollège de France
Univerza v Parizu
Jardin des plantes
Alma materCollège de France
DisertacijaDu suc gastrique et de son rôle dans la nutrition (1843)
Študijski mentorjiFrançois Magendie
Znani študentiAlbert Dastre, Paul Bert, Arsène d'Arsonval
Poznan poutemeljitelj eksperimentalne fiziologije, koncept notranjega miljeja (homeostaza)
ZakonecMarie-Françoise Martin
PodpisClaude Bernard signature.svg  *

Claude Bernard, francoski fiziolog, * 12. julij 1813, Saint-Julien, Rhône, Francija, † 10. februar 1878, Pariz.

Je oče sodobne eksperimentalne fiziologije, ki ji je s svojim poudarjanjem pomena objektivnih poskusov postavil temelje, hkrati pa s tem vplival tudi na znanost kot celoto. Odkril je tudi nekaj temeljnih fizioloških procesov, predvsem t.i. notranji milje, danes znan kot homeostaza. Že za časa življenja je bil prepoznan kot najslavnejši francoski znanstvenik vseh časov.

Življenje in delo

Rodil se je leta 1813 v Saint-Julienu, v skromni družini vinogradnika, ki je mlad umrl in zapustil le kup dolgov. Bernard se je sprva šolal pri jezuitih v domačem kraju, srednjo šolo pa je opustil in se zaposlil kot vajenec pri lekarnarju v predmestju Lyona. Takrat ga je zanimalo predvsem gledališče, zato je leta 1834 odšel v Pariz da bi poskusil prodreti kot dramatik. Ko pa je kritik Saint-Marc Girardin prebral njegovo prvo dramo, mu je svetoval, naj se rajši vrne k medicini. Tako je Bernard vpisal študij medicine na Collège de France, kjer ni posebej blestel, ga je pa vzel pod okrilje pionir eksperimentalne fiziologije François Magendie, ki je vodil enega prvih laboratorijev na tem področju. Bernard je nanj napravil vtis s svojo veščino pri seciranju, zato je postal njegov asistent. Magendie je na Bernarda močno vplival s svojim materializmom in zavračanjem avtoritet v znanosti, poleg tega pa ga je uvedel tudi v poskuse na živalih, pomembno in takrat v Franciji še nekontroverzno metodo fizioloških raziskav. Bernard je objavil anatomsko študijo odrastka obraznega živca in leta 1841 diplomiral z disertacijo o funkciji želodčnega soka v prehrani, s čemer je začrtal obe glavni področji svojega prihodnjega delovanja: nevrofiziologija in fiziologija presnove.

Kmalu je postal nezadovoljen s položajem asistenta brez perspektive za napredovanje, zato je odstopil. Brez prihodkov je začel razmišljati o tem, da bi odprl zdravniško prakso, takrat pa mu je prijatelj uredil poroko s Marie-Françoise Martin, ki mu je prinesla 60.000 frankov dote in mu omogočila nadaljevati z raziskavami, čeprav se je sam zakon izkazal za strašno nesrečnega. Žena mu je zamerila nizke dohodke, razburilo pa jo je tudi to, da je prinašal secirane živali domov. Kasneje je postala odkrita nasprotnica vivisekcije.

Eksperimentalno delo

V naslednjih letih je Bernard izvedel vrsto poskusov, ki so ga pripeljali do nekaterih njegovih najpomembnejših odkritij. Najprej je s seciranjem zajcev odkril vlogo trebušne slinavke, čigar izločki razgrajujejo maščobe na maščobne kisline in gliceroln (pred tem je veljalo prepričanje, da prebava v celoti poteka v želodcu). Odkritje ga je vodilo k raziskavam jeter, kjer je odkril glikogen in dokazal, da gre za sladkor, ki ga jetra sama sintetizirajo kot zalogo in spet razgrajujejo ter sproščajo v krvni obtok za vzdrževanje stalne koncentracije sladkorjev v krvi. Spoznanje, da kompleksnih ogljikovih hidratov ne sintetizirajo in skladiščijo samo rastline, je bilo za tisti čas prelomno. Sam je želel preučiti presnovo vseh razredov hranilnih snovi, vendar se je do konca svoje kariere ukvarjal predvsem s presnovo ogljikovih hidratov, s katerimi je začel, zlasti v povezavi s sladkorno boleznijo. Na področju nevrofiziologije je razvozlal regulacijo telesne temperature z vazomotoričnimi živci, pri čemer je še slavni fiziolog Johannes Peter Müller nedavno prej zapisal, da žile niso omišičene. Ukvarjal se je še z drugimi problemi, denimo delovanjem strupa kurare, kjer je bilo njegovo spoznanje, da učinkovine delujejo tarčno na določene procese, bistvenega pomena za razvoj farmakologije. Z opažanjem, da kurare deluje samo na motorične povezave, je poleg tega odkril delitev na motorične in senzorične živce.

Claude Bernard in njegovi učenci. Léon-Augustin Lhermitte, olje na platnu, 1889

Pot do njegovih odkritij se je običajno začela z naključnim opažanjem, nakar je na podlagi izkušenj in predhodnega znanja razdelal hipotezo o fiziološkem mehanizmu opazovanega pojava ter načrtoval poskus. Verjel je namreč, da je manipulacija opazovanega sistema bistvena za pridobivanje znanja, in zavračal takratno prakso v medicini, ki se je po njegovem pretirano zanašala na opazovanje, generalizacijo in stare dogme. Med eksperimentalnim delom je bil pozoren, da ga vnaprej postavljena hipoteza ni vodila k zaključkom. Rezultati so bili po navadi nasprotni od pričakovanj, v tem primeru je brez pomislekov zavrgel izvirno hipotezo in skladno z dejstvi sestavil novo razlago. Bil je tudi vztrajen in je napadal problem z novimi in novimi poskusi, dokler ni prišel do logičnega zaključka ali odkril drugega, vnemirljivejšega problema.

Večino poskusov je opravil v majhni in temni sobi na Collège de France, ki je bila na voljo njemu in Magendieju v ta namen, in z zelo skopim financiranjem. Občasno je izprosil tudi uporabo laboratorijev pri prijateljih ali delal v svojem stanovanju (na grozo žene). Slabe pogoje v tem času je kasneje krivil za svoje zdravstvene težave, vendar je kljub okoliščinam plodovito raziskoval in objavljal. Ključni za uspeh sta bili njegova spretnost in natančnost pri seciranju.

Kasnejša leta in teoretsko delo

Leta 1847 je postal Magendiejev namestnik na Collège de France, a tudi s tem položajem ni bil zadovoljen in je znova začel razmišljati o opustitvi raziskovalnega dela. Vendar pa je že bil vzbudil pozornost strokovne javnosti s svojimi rezultati, kar mu je prineslo položaj profesorja splošne fiziologije na pariški Sorboni, hkrati pa je bil izvoljen tudi za člana Akademije za medicino in kirurgijo. Ko je njegov mentor Magendie leta 1855 umrl, je prevzel njegovo profesorsko mesto na Collège de France.

Konec 1850. let je zaradi zdravstvenih težav pričel opuščati eksperimentalno delo in se posvetil filozofiji znanosti ter vzpostavitvi eksperimentalne fiziologije kot samostojnega področja. Leta 1864 je obiskal francoski dvor, kjer je navdušil takratnega cesarja Napoleona III., ki mu je nato preskrbel dva dobro opremljena laboratorija, enega na Sorboni in drugega v botaničnem vrtu Jardin des Plantes, kjer je bil zanj ustanovljen položaj profesorja splošne fiziologije. Predah od eksperimentov mu je omogočil razmišljati o teoretskih problemih, rezultat česar je bila knjiga Uvod v študij eksperimentalne medicine (Introduction à l'étude de la médecine expérimentale, 1865). V njej podaja osnovna načela živalske fiziologije, ki jih ilustrira z opisi lastnih poskusov. Teoretsko razpravo v knjigi zaznamuje njegovo nasprotovanje vitalizmu. Namesto tega je zagovarjal materialistični determinizem, pa vendar ni skušal procesov v živih bitjih zreducirati zgolj na splet kemičnih reakcij, saj se je zavedal, da gre za kompleksnejše sisteme in je fiziologijo obravnaval ločeno tudi od kemije. Najprodornejši teoretski koncept, ki ga je razvil v tem obdobju in ga omenjal v svojih delih do konca življenja, pa je ideja o notranjem miljeju oz. notranjem okolju, vsakemu organizmu lastni in stabilni kombinaciji fizikalno-kemičnih dejavnikov, ki jo telo aktivno vzdržuje, saj je ključna za preživetje v spreminjajočem se okolju. Izhajal je iz več opazovanj, predvsem funkcije jeter, ki s pretvarjanjem glikogena vzdržujejo stalno koncentracijo sladkorja v krvi, in vazomotorične regulacije telesne temperature, za katero je prej dokazal, da je pod nadzorom osrednjega živčevja. Konceptu, ki je danes osrednjega pomena v fiziologiji, pa njegovi sodobniki niso posvečali nikakršne pozornosti in so ga fiziologi prevzeli šele pol stoletja po njegovi smrti.

Vrhunec Bernardove kariere v teh letih je sovpadal z ločitvijo od žene Marie-Françoise in novimi zdravstvenimi težavami. Kasneje se je zbližal z intelektualko Marie Raffalovich, ki mu je s svojim znanjem jezikov pomagala pri preučevanju strokovne literature. Sicer je po ločitvi živel samotarsko v svojem stanovanju nasproti Collège de France in se je izogibal družabnemu življenju Pariza. Imenovan je bil za člana francoskega senata (politično telo brez prave moči v času vladavine Napoleona III.) in se redno udeleževal sej, vendar pri razpravah ni sodeloval. V začetku leta 1878 je v hladnih in vlažnih prostorih, kjer je opravljal poskuse, staknil prehlad, ki je prerasel v akutno vnetje ledvic, za katerim je 10. februarja umrl. Zadnje dni ga je negovala Marie Raffalovich, nekdanja žena in hči pa se mu nista hoteli niti približati več.

Priznanja in zapuščina

Kip Claudea Bernarda v njegovem rojstnem kraju

Že za časa svojega življenja je Bernard zaslovel s svojimi odkritji in je prejel praktično vsa najvišja francoska priznanja na področju znanosti. Izvoljen je bil za člana Académie française in kasneje za enega od 40 »nesmrtnih« ter predsednika akademije. Odlikovan je bil tudi z državnim redom poveljnika legije časti, britanska Kraljeva družba iz Londona pa ga je sprejela za tujega člana in mu leta 1876 podelila svojo Copleyjevo medaljo. Ob smrti je bil kot prvi znanstvenik pokopan z državniškimi častmi na pokopališču Père-Lachaise, kasneje pa so pred poslopjem Collège de France postavili njegov kip.

Tudi v širši javnosti je bil prepoznaven kot arhetip znanstvenika, podobno kot v 20. stoletju Albert Einstein. Posredno ali neposredno je omenjen v različnih umetniških delih, kot so denimo Bratje Karamazovi. Pisatelj Émile Zola je njegovo življenjsko zgodbo uporabil za osnovo svojega romana Doktor Pascal, Bernardovo delo pa naj bi navdahnilo tudi njegov koncept eksperimentalnega romana.

Kmalu po Bernardovi smrti pa je spomin nanj v javnosti zbledel, verjetno deloma zaradi naraščajočega javnega odpora proti vivisekciji in deloma zaradi vzpona novega znanstvenega heroja, Louisa Pasteurja, čigar odkritja so prav tako prispevala k reševanju življenj, a bolj neposredno in skozi »čisto« kemijo. Še danes je Bernard s svojimi dosežki izrinjen iz javnega spomina in ga pogosteje, a v negativni luči omenjajo le aktivisti za pravice živali. Po drugi strani so njegova dela, predvsem Uvod v študij eksperimentalne medicine, še zdaj v tisku v več jezikih in ponekod še obvezno branje za študente fiziologije.

Spor glede vivisekcije

Bernard ni bil prvi, ki se je ukvarjal s poskusi na živalih oz. vivisekcijo, je pa pristop s prelomnimi odkritji približal širši javnosti. Že takrat je bil tarča kritikov, ki so izpostavljali krutost njegovega početja, na čelu z ženo Marie-Françoise, pa tudi eden od njegovih učencev, britanski zdravnik George Hoggan, je javno obsodil dogajanje v Bernardovem laboratoriju. Večina nasprotnikov si ga zaradi njegovega ugleda ni upala neposredno napadati in so namesto tega kritizirali njegovega mentorja Magendieja, pa še to šele po smrti slednjega.

Bernard sam je večkrat javno zagovarjal vivisekcijo kot nujno za napredek na področju fiziologije, saj na človeku ni etično eksperimentirati in izpostavil, da če človek uporablja živali za prehrano, delo in druge koristi, bi bilo nerazumno to uporabo odrekati znanosti, kjer je na račun trpljenja razmeroma majhnega števila živali ogromno koristi za človeka. Društvo proti vivisekciji je v Franciji nastalo po njegovi smrti in tema ostaja kontroverzna še danes, čeprav vlada v znanosti širok konsenz o nenadomestljivosti poskusov na živalih za napredek fiziologije in drugih področij biologije. Za primer, Bernardovo odkritje glikogena je spodbudilo nove raziskave presnove ogljikovih hidratov, ki so na koncu vodile do odkritja inzulina in razvoja terapije za sladkorno bolezen (Frederick G. Banting, John J.R. Macleod in sodelavci, 1923, prav tako s poskusi na živalih), ki je še pred stoletjem pomenila smrtno obsodbo za bolnike, danes pa jo rutinsko obvladujemo.

Sklici in opombe

  1. 1,0 1,1 Claude Bernard (1813-1878) — 2011.
  2. 2,0 2,1 BERNARD ClaudeSenat.
  3. 3,0 3,1 Comité des travaux historiques et scientifiques — 1834.
  4. Бернар Клод // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.

Viri

Nadaljnje branje

Zunanje povezave